Obvezno ali neobvezno

Predstavljajte si, da nekdo pri Savljah, naselju na severu Ljubljane, ob progi proti Kamniku, ustreli v zrak. Iz objestnosti, jeze, za hec, po nesreči, ni pomembno. Naboj najprej potuje strmo navzgor, nato se začne vračati proti tlom in pri Ruskem carju ob Dunajski cesti, slab kilometer stran, v glavo zadene človeka, ki se ravno odpravlja na avtobus. Ne gre za izmišljen primer, točno to se je pred desetletji v ljubljanskih Savljah res zgodilo. Kdo je bil kriv? Usoda? Naključje? Ne, to nesrečno smrt je povzročil strelec – s svojim nespametnim obnašanjem je ubil nedolžnega človeka.

Primer streljanja v zrak je v teh epidemičnih časih prispodoba za tiste, ki ne upoštevajo omejevalnih ukrepov, so okuženi, a se vseeno gibljejo v javnosti. Nihče ne želi škoditi drugemu, vendar s svojim gibanjem in ravnanjem trosijo virus in po naključju okužijo druge ljudi, jim nezavedno škodujejo, jih spravijo v bolnišnico. Delci virusa so kot izgubljeni naboji, ki padajo z neba, obstaja nevarnost, da zadenejo mimoidoče, obstaja nevarnost, da bodo ti zadetki usodni.

Tega se država dobro zaveda. Že od časov Johna Stuarta Milla je jasno, da lahko država uporablja prisilo, omejuje posameznikovo svobodo, če ta posameznik škodi drugemu in skupnosti. Streljanje v zrak je prepovedano. Kršenje karantenskih odločb in izolacije tudi. Za to si kaznovan, a za kaznovanje mora obstajati zakonita pravna podlaga. Enako velja, če v javnem prostoru ne uporabljaš maske ali ne spoštuješ omejevalnih ukrepov. Pa je enako s cepljenjem? Ali necepljeni prav tako objestno streljajo v zrak in nenamerno ogrožajo druge? »Svoboda brez meje mora uničiti človeško družbo in človeka samega. Družba in človek morata živeti le v omejeni svobodi. Kako se te meje določijo, pa je ves problem logike, morale in je tudi problem države,« je aprila 1920, pred več kot sto leti, na otvoritvenem predavanju na ljubljanski pravni fakulteti dejal Leonid Pitamic, eden izmed najpomembnejših slovenskih pravnikov.

Pot k obveznemu cepljenju

Ursula von der Leyen je predsednica evropske komisije. Prvega decembra je izrekla nekaj, kar se je še pred meseci v liberalistični Evropi zdelo nemogoče. Dejala je, da je napočil čas, da v Evropski uniji »potencialno razmislimo o obveznem cepljenju«. V Evropski uniji je kakšnih 150 milijonov ljudi necepljenih, nekateri se ne morejo cepiti, drugi cepljenje zavračajo, okuženih pa je kljub možnosti cepljenja več kot lani. Kar je logično. Različica delta je bolj nalezljiva od prejšnjih različic virusa, pa tudi cepiva ne vzpostavijo popolne, trajne zaščite pred obolevanjem, cepljeni okoli trosijo nekaj virusa, a ga necepljeni več. »Pred letom ali dvema si ne bi nikoli mislila, da bom priča temu, kar vidim. Imamo strašno pandemijo, imamo cepiva, ki rešujejo življenja, vendar jih ne uporabljamo v zadostnem obsegu.«

Vprašanje obveznega cepljenja v nekaterih evropskih državah ni tabu. Avstrija naj bi obvezno cepljenje proti covid-19 uvedla 1. februarja, poseben zakon o obveznem cepljenju pa naj bi za tiste, ki se mu bodo neupravičeno izognili, predvideval 600 evrov kazni za vsako trimesečje, ko ne bodo cepljeni. Uvedbo obveznega cepljenja je za februar ali marec napovedal prihajajoči nemški kancler Olaf Scholz, njegova napoved ima večinsko podporo v javnosti. Na Madžarskem je vlada delodajalcem dopustila, da od delavcev zahtevajo cepljenje, do zdaj pa je bilo to obvezno le za delavce v zdravstvu. V Veliki Britaniji je cepljenje obvezno za tiste, ki delajo v domovih za ostarele, obvezno cepljenje pa naj bi za vse zdravstvene delavce uvedli 1. aprila. Za zdravstvene delavce je cepljenje obvezno v Franciji, Grčiji, Italiji, Latviji. Pred dnevi je grška vlada sprejela odlok, po katerem bodo morali vsi, ki so starejši od 60 let, do 16. januarja prejeti vsaj en odmerek cepiva, sicer bodo oglobljeni. Cepljenje je ponekod obvezno tudi v ZDA, velja za zdravstvene delavce, zaposlene v javnih agencijah, učitelje.

V nekaterih državah razmišljajo drugače, obvezno cepljenje zavračajo. Španska ministrica za zdravje Carolina Darias se ne strinja s pozivom Ursule von der Leyen. V Španiji je precepljenost visoka, število okuženih v zadnjih tednih raste, a je nekajkrat nižje od lanskih rekordov, nižje je od povprečja Evropske unije. »Razumem, da države z nizko precepljenostjo razmišljajo o obveznem cepljenju, razumem, da tako razmišlja Ursula von der Leyen, a razmere v naši državi so popolnoma drugačne,« je dejala španska ministrica Carolina Darias.

Delci virusa so kot izgubljeni naboji, ki padajo z neba, obstaja nevarnost, da zadenejo mimoidoče, obstaja nevarnost, da bodo ti zadetki usodni.

V Španiji je polno cepljenih več kot 80 odstotkov ljudi, povprečje v Evropski uniji je 67 odstotkov, v Sloveniji pa je cepljenih le 55 odstotkov prebivalcev.

V deželi necepljenih

Slovenski politiki o obveznem cepljenju ne govorijo radi. Vsaj javno ne, intimno mu je marsikateri izmed njih naklonjen. Javno pa ga le redki pogojno dopuščajo, pa še to zgolj, če bi bil o tem vprašanju sprejet širši konsenz na ravni Evropske unije. Na ministrstvu za zdravje so tako v imenu ministra Janeza Poklukarja pojasnili, »da se strinjajo s predsednico evropske komisije, da je treba o obveznem cepljenju razpravljati na nivoju celotne EU. V vsakem primeru pa je treba najprej doseči širše družbeno-politično soglasje o morebitni uvedbi.« Podobnega mnenja naj bi bili v strokovni skupini, ki glede ukrepov pri spoprijemanju s pandemijo svetuje slovenski vladi. Po naših neuradnih podatkih zamisel o vpeljavi obveznega cepljenja kroži med člani skupine, a skupnega mnenja o tej temi ni. Slovenija naj bi tako počakala, »da se o tem odločijo EU in druge države«, skupina za zdaj »česa takšnega ne bo predlagala«. Slovenska politika je tudi tukaj brez jasnega mnenja. Pa kakršnokoli je že.

V Sloveniji sicer res težko najdeš zdravstvenega strokovnjaka, ki bi podpiral uvedbo obveznega cepljenja proti covid-19. Kardiolog dr. Matija Cevc je eden takšnih. Njegovi odgovori so jasni, prepričljivi. »Zelo enostaven argument imam, cepljenje je edini način, da ustavimo epidemijo, pri čemer moramo upoštevati, da se je zdaj treba cepiti že s tretjim odmerkom. Če cepljenje ne bo postalo obvezno, se to trpljenje ne bo nikoli končalo. Samo poglejte, kakšne so številke, res je, da smo imeli dve smrti zaradi cepljenja, žal, a zaradi covid-19 je umrlo več kot 5300 ljudi. Se pa zavedam, da se bo ob tolikšnem nasprotovanju cepljenju težko našla vlada, ki bi ta ukrep podprla.«

V resnici pot do uvedbe obveznega cepljenja ne bi smela biti tako težka, veliko je sprenevedanja, veliko je kazanja s prstom, a zakonska podlaga za to obstaja. Zakaj so zdravniki tako skeptični? Odvetnik in pravnik Dino Bauk trdi, da je pravi razlog prav napačna pripoved, ki jo je javnost sprejela za pravilno. »Trdim, da so zdravniki ostali brez prave podpore pravnikov. Kot družba smo dopustili, da je prevladala teza, da je cepljenje poseg v telo, poseg v posameznikovo svobodo, to pa ni več medicinsko, ampak pravno vprašanje. Na vprašanje, ali je cepljenje poseg v pravico nekoga, mora odgovoriti pravna stroka, ta pa se, žal, bolj ko ne skriva. Vprašanje obveznega cepljenja ni medicinsko vprašanje, tukaj je s strokovnega stališča stroka enotna, gre za vprašanje pravne ureditve družbe.« In slovenski pravni sistem odgovore na te dileme že pozna, imamo ustavo, imamo zakon o nalezljivih boleznih, ki določa pravno podlago za uveljavitev obveznega cepljenja, in imamo odločbo ustavnega sodišča, ki določitev obveznega cepljenja dopušča.

Stvari pa niso tako preproste. Poti do obveznega cepljenja je, če se država odloči zanj, več. Prva je absolutna. V tem primeru bi obvezno cepljenje veljalo za vse s čim manj izjemami; kdor se ne bi želel cepiti, bi bil kaznovan. Takšno rešitev je napovedala Avstrija. Obstaja tudi drugačen način, država lahko necepljenim zagreni življenje, uvede pogoj PC, omeji gibanje, pogoj PC je sicer prikrita oblika obveznega cepljenja. Lahko pa država razmišlja bolj odprto, obvezno cepljenje se zapove le za nekatere skupine prebivalstva ali poklice.

55,1 %
cepljenih z vsemi odmerki (Slovenija)

67,6 %
cepljenih z vsemi odmerki (povprečje Evropske unije)

88,5 %
cepljenih z vsemi odmerki (Portugalska)

Dušan Keber je bil nekoč minister za zdravje. V svojem mandatu je na ustavnem sodišču ubranil obvezno cepljenje za otroke. Ustavni sodniki so leta 2004 presodili, da lahko oblast, sorazmerno in strokovno utemeljeno, posega v pravico do zasebnega življenja z razlogom varovanja zdravja. Koristi, ki jih (tisto) cepljenje prinaša za zdravje otrok in širše skupnosti, presegajo morebitno škodo, ki jo lahko povzročijo cepiva. »Obvezno cepljenje podpiram, res pa je, da sem zaradi sedanjih razmer v naši družbi nekajkrat sam pri sebi zanihal pri tem stališču – pa ne iz javnozdravstvenih razlogov, temveč iz političnih,« o uvedbi obveznega cepljenja proti covid-19 razmišlja Dušan Keber. »Neizpodbitno dejstvo je, da v visoko precepljeni populaciji virus kroži bistveno počasneje ali se celo ustavi, primerov smrti in hudega poteka bolezni med cepljenimi je nekajkrat manj, zdravstvo se lahko vrne k enaki skrbi za vse bolnike in družba lahko obnovi vse svoje dejavnosti.«

Tako kot pred volilno skrinjico tudi pred cepilnim mestom stoji vsak sam. Ne prisila države ne všečki na Facebooku, vsak sam se odloči, ali se bo cepil.

Politika lahko sicer hitro sprejme odločitve na kakšni nočni ali dopisni seji, teže pa je te odločitve uveljaviti. Še posebej, če gre za omejevalne ukrepe, za zapovedane obveznosti. Dr. Ivan Eržen je epidemiolog, vodil je Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), a ga je Janševa vlada že po mesecu dni vladanja odstavila (čeprav ga je sama nastavila, da bi s tem naredila rez s prejšnjo vlado). Od takrat NIJZ vodi Milan Krek, ki je v javnosti izredno nepriljubljen. Eržen uvedbo obveznega cepljenja proti covid-19 v nasprotju z Dušanom Kebrom zavrača. »Saj veste, kako je pri nas z obveznim cepljenjem otrok? Da ga lahko izvajamo, je posledica 60-letne tradicije. V tem obdobju je bil zgrajen in uveljavljen sistem otroških in šolskih dispanzerjev. Samo obvezno cepljenje je povezano še s preventivnimi pregledi otrok, kar precej olajša cepljenje in prispeva k višjemu odstotku precepljenih. V številnih državah, kjer obveznega cepljenja ne poznajo, dosegajo visoke odstotke pri precepljenosti, a za tak uspeh vlagajo izjemno velika sredstva v promocijo cepljenja. V Sloveniji smo tu, žal, zelo šibki. Sredstev za promocijo cepljenja ni. Pač pa so zdravstveni inšpektorji, ki skušajo z grožnjami s kaznimi doseči, da bi tudi tisti, ki zavračajo cepljenje otrok, prišli po cepivo. Uspeha ni.«

Precepljenost otrok z obveznimi cepivi se res zmanjšuje, najmanjša v Sloveniji je v Ljubljani. In ravno zaradi izkušenj pri zavračanju obveznega cepljenja pri otroških boleznih je Eržen kritičen do morebitne vpeljave cepljenja zoper covid-19. Po njegovem mnenju bi bila, če bi poskušali ljudi cepiti s prisilo, cepljenju kot preventivnemu ukrepu narejena velikanska škoda.

»V mislih imam praktično neizvedljivost obveznega cepljenja odraslih. Lahko si predstavljate, da bi številni posamezniki, ki se ne želijo cepiti, storili vse, da ne bi bili cepljeni. Pridružilo bi se jim tudi nekaj tistih, ki morda ne nasprotujejo cepljenju, ampak so prepričani, da je to pretiran ukrep, in ga ne bi želeli upoštevati. Vsa publiciteta bi zelo negativno vplivala tudi na odločitve staršev glede cepljenja otrok v prihodnje. Namesto pozitivnega ukrepa, ki pomaga preprečiti bolezen, bi dobilo cepljenje negativen prizvok ukrepa, ki ga zahteva in predpisuje oblast. To bi pomenilo razvoj negativnega odnosa do cepljenja in številni omahljivci bi cepljenje začeli zavračati.« Eržen je skeptičen tudi do tega, kako bodo obvezno cepljenje izpeljali v Nemčiji in Avstriji. Težav je več, ena od njih je vprašanje centralne evidence cepljenih, druga je način logistične izpeljave prisile in podobno. V Sloveniji je položaj drugačen kot v Avstriji in Nemčiji, pri nas so tudi drugačne politične razmere. Sociolog dr. Aleš Črnič je jasen, trdi, da je vprašanje obveznega cepljenja hipotetično, saj je v teh razmerah vpeljava takšne obveznosti iluzorna. »Obveznega cepljenja proti covid-19 pri nas ne bomo doživeli. Najprej zato, ker ga je v trenutnih razmerah praktično nemogoče izvesti – vsak tak poskus bi privedel do zelo resnih konfliktov in še hujšega razkroja družbenega tkiva. Dodaten razlog pa je v tem, da skrajno pragmatična oblast v mesecih pred volitvami niti približno ne bi poskušala storiti česarkoli tako nepriljubljenega.«

Mali koraki

Bistveno vprašanje v Sloveniji je torej, kakšna je prava pot do dovoljšne precepljenosti prebivalstva. Se bodo ljudje ob zapovedani obveznosti množično odzvali in prišli na cepljenje? Bi zakonska prisila spreobrnila javno nasprotovanje? Je Slovenija res že uporabila vse druge možnosti?

Skupnost in občutek povezanosti, pripadanja sta temeljna za uspeh pri cepljenju. Tega pri nas ni, skupnost se vedno bolj razkraja.

Epidemiologinja dr. Alenka Kraigher je, podobno kot Eržen, prepričana, da obveznost ni prava pot. »Zelo, zelo, zelo veliko vlogo pri teh dilemah igra beseda solidarnost, ljudje poskrbijo zase in drug za drugega, če se cepim, ne zbolim, ne širim okužbe in s tem zaščitim druge. Na začetku epidemije so se otroci in mladina šolali na daljavo in s tem pomagali, da okužba ne bi ogrožala starejših in kroničnih bolnikov. Vsi drugi pa bi jim lahko zdaj z dovolj velikim odzivom na cepljenje vrnili naklonjenost. A pojem solidarnost zelo težko povežeš s pojmom prisile. Kadarkoli smo začeli govoriti o tem, smo le spodbudili jezo nasprotnikov kakršnegakoli obveznega cepljenja. Zdaj se ta tema počasi odpira. Spodbujajo jo v evropski komisiji, Svetovna zdravstvena organizacija molči. Zakaj? Medtem ko se mi ukvarjamo z vprašanjem, kako prepričati ljudi, naj se cepijo, v številnih državah po svetu nimajo dovolj cepiva, pri nas pa ga je preveč. Paradoks bogatega Zahoda.«

Obstajajo tudi druge poti, obvezno cepljenje za točno določene poklice ali za točno določen del prebivalstva. Keber razmišlja o uvedbi obveznega cepljenja za starejše od 50 let in za tiste, ki so v stiku z veliko posamezniki. »V mislih imam osebje v zdravstvenih ustanovah in domovih starejših občanov, pedagoško osebje, voznike v javnem transportu, zaposlene v storitvenem sektorju in podobno. Če je kaj obvezno, mora biti natančno določena odškodninska shema. Cepiva proti covid-19 so relativno nova in še niso prestala večletnega testa, ki bi pokazal, kakšne so dolgoročne posledice cepljenja. Ne pravim, da so, a obstaja tudi ta možnost, četudi zanemarljivo majhna.« Tudi Alenka Kraigher razmišlja o postopnem uvajanju obveznega cepljenja, o tem, da bi se najprej zaščitili delavci, ki negujejo bolnike in ostarele, tisti, ki delajo v vzgoji in izobraževanju, v storitvenih dejavnostih, kritični javni infrastrukturi. »Tako kot vsak delodajalec predpiše, kakšni varnostni standardi se zahtevajo za opravljanje dela, tako kot morajo nekateri nositi čelade, bi se morali drugi cepiti. To bi bil smiseln korak, če bi delodajalcem pri stroških za cepljenje pomagala država. Druga rešitev je obvezno cepljenje za bolj ogroženo populacijo, za starejše, za kronične bolnike, za tiste, ki so v domovih za starejše, in podobno. Če bi se nazadnje vendarle odločili za to, bi morala biti odločitev podprta z etičnega, pravnega in strokovnega vidika, opredeljeno pa bi moralo biti tudi, v katerih primerih se cepljenje lahko opusti,« pravi epidemiologinja.

V ZDA obvezno cepljenje zahtevajo nekatera zasebna podjetja, denimo Walmart, United Airlines, Cisco, Goldman Sachs, Amtrak, Deloitte, Netflix in kopica drugih, a o čem podobnem delodajalci pri nas ne razmišljajo. »Res je, v Sloveniji obstaja delovnopravna zakonodaja, ki bi delodajalcem omogočila izvajanje dodatnega pritiska na zaposlene, pa se tega ne lotijo. Verjetno, ker bi bilo preprosteje, da to sprejme država. Zdravstvene organizacije in domovi starejših občanov se marsikje ne morejo pohvaliti z visoko precepljenostjo. Še posebej velja to za negovalni kader,« dodaja Eržen.

Kako prepričati ljudi?

Tisti, ki v Sloveniji vodijo cepilno strategijo, so diletanti. Dokazov za to trditev je veliko, pa naj bo to osnovnošolsko pospeševanje cepljenja, ki ga je na zahtevo Ukoma vodil Edvard Kadič, pridiganje Jelka Kacina ali konec koncev podatki, ki dokazujejo, da je Slovenija med državami z najmanj precepljenim prebivalstvom v Evropski uniji. Strahoviti, morilski valovi epidemije temu pritrjujejo. V skoraj dveh letih epidemije se država ni naučila veliko. Vodja posvetovalne skupine Bojana Beović je prejšnji teden denimo navrgla, da bi bila denarna participacija za hospitalizacijo necepljenih morda prava pot, a je kasneje izjavo omilila. Delno plačevanje zdravstvenih storitev necepljenih naj bi 8. decembra uvedli v Singapurju.

Slovenija je enkrat že razmišljala, da bi finančno kaznovala tiste, ki se ne cepijo. Predlog o samoplačništvu za »zdravljenje bolezni, ki neposredno izhaja iz opustitve obveznega cepljenja, če za opustitev cepljenja niso ugotovljeni zdravstveni razlogi«, se je leta 2018 pojavil v enem izmed osnutkov predloga zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, a je bil kasneje umaknjen. Velja pa zakonsko določilo o tem, da otrok, ki je necepljen, praviloma ne more obiskovati vrtca. Nekatere druge države poznajo strožje ukrepe. Tako ponekod v Avstraliji velja pravilo »No Jab, No Pay« – družine necepljenih otrok niso upravičene do otroških dodatkov, davčnih olajšav in podobno. Z uvedbo teh omejitev se je ponekod zvišala raven precepljenosti otrok; to še posebej velja za revnejši sloj prebivalstva.

Ureditve iz drugih držav težko prenesemo v Slovenijo, prisila in kaznovanje bi pri nas lahko spodbudila še večje nasprotovanje cepljenju. »Absolutno sem proti kakršnemukoli kaznovanju necepljenih – tudi če bi bilo cepljenje obvezno, še toliko manj v času, ko je cepljenje prostovoljno, sem tudi proti temu, da bi necepljeni, ki bi zboleli za covid-19, sami plačali zdravljenje. Pa bodo potem sledili še kadilci, alkoholiki, nepozorni vozniki, morda ljudje s čezmerno težo ali tisti, ki se ukvarjajo z adrenalinskimi športi? Kaznovanje necepljenih, ki bi se znašli v bolnišnici, bi pomenilo dodatno skrb, stigmo obolelih, hkrati pa velik finančni problem za družino že tako na smrt bolnega pacienta. Pravzaprav je perverzno, da bi stroka, ki sama ne upa predlagati obveznega cepljenja, odgovornost zanj rada prevalila na ljudi tako, da jim grozi z ekonomskim bankrotom,« pravi Keber.

Vladna strategija boja z epidemijo, podcenjujoče oglaševanje, nelogični omejitveni ukrepi, žalitve iz ust vladnih govorcev, pravna nedorečenost vladnih odlokov, ki kot po tekočem traku padajo na ustavnem sodišču, vse to prispeva k razgradnji družbe. In prav skupnost in občutek povezanosti, pripadanja sta temeljna za uspeh pri cepljenju. Tega pri nas ni, skupnost se vedno bolj razkraja.

Kar ni uspelo Slovencem, bo morda Nemcem. Aleš Črnič pravi, da se je vsa ta razgradnja začela že marca lani. »V Nemčiji so od samega začetka epidemijo upravljali zelo drugače kot pri nas – z domišljenimi in doslednimi, epidemiološko utemeljenimi in intenzivno ter spoštljivo skomuniciranimi ukrepi si je tamkajšnja oblast pridobila zaupanje ljudstva. Zaupanje pa je, kot učimo študente družboslovja že od prvega semestra prvega letnika, temeljno vezivo vsake družbe. Zato skandinavskim državam o obveznem cepljenju sploh ni treba razmišljati – tam oblasti niso uvajale obveznih odlokov s sankcijami, saj so ljudje večinsko spoštovali že vladna priporočila, čeprav so se omejevanja nevarne pandemije nordijske države lotevale različno, pa je v vseh stopnja precepljenosti zavidanja vredno visoka. Ne zato, ker bi bili Skandinavci pametnejši ali neumnejši od Vzhodnih Evropejcev, kjer so razmere ravno nasprotne, temveč zato, ker neprimerno bolj zaupajo institucijam in znanosti.« V Sloveniji pa smo imeli ravno nasproten proces. »Tukajšnja oblast od prvega dne vladanja izkazuje predvsem oholo vzvišenost, državne institucije si brezobzirno podreja in jih zlorablja za partikularne zasebne interese, ljudstvu vlada arogantno in s prisilami, vsiljevanih ukrepov se tudi sami predstavniki te oblasti ne držijo, poleg tega pa se zmeraj znova zapletajo v korupcijske in druge afere ... Vse to je v teh slabih dveh letih Slovenijo naredilo za učbeniški primer anomije, praktičnega razpada temeljnih družbenih soglasij in norm.«

Takšen katastrofalni način vladanja le zaostruje globoke sistemske krize sodobnih družb, ki jih povzroča politično-gospodarska ureditev. »Na oltarju poznega kapitalizma, ki v svoji neoliberalni različici že desetletja brezobzirno vlada celotnemu planetu, v imenu slepega čaščenja potrošniškega individualizma že dolgo brez zadržkov žrtvujemo vse vidike družbenosti. Brez vsaj osnovne zavesti o tem, da je vsak od nas del širše skupnosti, od katere smo odvisni in do katere imamo tudi odgovornosti, brez vsaj minimalnih stopenj strpnosti in solidarnosti do drugih pripadnikov te naše skupnosti, pa so nerešljivi že preprostejši družbeni problemi od pandemij,« še pesimistično dodaja Aleš Črnič.

Tako kot pred volilno skrinjico tudi pred cepilnim mestom stoji vsak sam. Ne prisila države ne všečki na Facebooku, vsak sam se odloči, ali se bo cepil.

Kljub epidemiji, kljub lažji dostopnosti cepiv, kljub polnim bolnišnicam se je od novembra v Sloveniji s prvim odmerkom cepilo le 46 tisoč ljudi, s poživitvenim pa 275 tisoč. Šestkrat več. Statistični urad je izračunal, da je oktobra, ko se je pri nas epidemija znova začela krepiti, umrlo za 18 odstotkov več ljudi, kot pa je bilo povprečje od leta 2015 do 2019.

»Odločitev med obveznim in prostovoljnim cepljenjem ni črno-bela, nosi tveganja, vendar prav za take primere potrebujemo ljudi, ki so razsodni in pogumni,« še pravi Dušan Keber.

Toda izkušnje z epidemijo so pokazale, da v vladi nimamo ne razsodnih ne pogumnih.

POVEZANI ČLANKI:

• Kako do obveznega cepljenja?