Jeff Parker: Forfolks

+ + + + +

Čeprav vam gredo upravičeno na živce ponavljajoči se božični hiti, s katerimi kapitalizem v prazničnem času bombardira vse javne površine in prostore, verjetno nimate nič proti tistemu spokojnemu razpoloženju, kakršno skoraj vsakega izmed nas, ki prazničnega duha ne zavrača a priori, zaznamuje v zadnjih tednih leta. V nekaterih ga zbudijo slastna hrana, obilna pijača in darila, v drugih bližina domačih, v tretjih čas zase, nekateri pa kot sredstvo za uravnavanje razpoloženja uporabljajo glasbo, po navadi v obliki božičnih kompilacij zimzelenih hitov. Kakorkoli že, težko boste letos našli duhu in razpoloženju tega časa primernejši nebožični album, kot je Forfolks ameriškega kitarskega poeta in skladatelja Jeffa Parkerja, nekdanjega člana postrock pionirjev Tortoise in avant jazz zasedbe Chicago Underground Trio ter enega inovativnejših jazz kitaristov naše dobe. Parker v svoji specifični glasbeni poetiki izhaja iz dediščine jazza in njegovih bolj avantgardnih utelešenj, proste improvizacije, hip-hopa, postrocka in elektronike.

Poleg številnih sodelovanj z vsemi mogočimi relevantnimi jazzerji in improvizatorji njegova diskografija šteje sedem izjemnih solo albumov, na katerih sodobni kitarski jezik raziskuje z različnimi formami in intenziteto, a nikoli preveč intelektualistično, nikoli samonamembno. Obstajajo pač tehnično podkovani kitaristi z veliko znanja in malo značaja in obstajajo pesniške duše, kot je Parker, čigar lepote, bolečine in hrepenenja polno brenkanje izhaja neposredno iz tradicije vizionarjev, kot so Robert Johnson, John Fahey in Bill Orcutt. Na albumu Forfolks, ki že v naslovu namiguje na neko ljudskost, se Parker predstavlja v najdostopnejši obliki. Gre za zbirko osmih skladb za solo električno kitaro in efekte, zgrajenih okoli minimalističnih, na posluh krhkih, strukturno repetitivnih, a neskončno evokativnih melodij. Njegove skladbe – poleg avtorskih sta tu še standarda My Ideal in Ugly Beauty – zvenijo kot počasno taljenje snega v decembrskem jutranjem soncu, kot pojav iridescence v luži na pločniku, kot komaj zaznavni premiki v naravi, ki iz nekega razloga zabrenkajo na naše notranje strune in na nas naredijo globok vtis. Zaznamuje jih neki občutek idile, miline, pričakovanja, upanja za prihodnost.

Ključni vidik te blagozvočne, vseskozi dušo božajoče plošče je v tem, da je namenjena res vsakomur, ki kolikor toliko »čuti« glasbo, ne glede na glasbeno pripadnost. Na njej je nekaj univerzalnega, vsem dostopnega. A niti ne gre za posamezne skladbe, pač pa za ambient, ki ga tem uspe pričarati kot celoto. Forfolks, eklatantno utelešenje reka »manj je več«, je eden najpreprostejših, a hkrati najbolj liričnih albumov tega leta, idealen za lenobne praznične dni, ki so pred nami, pa tudi za blaženje pregovorne ponovoletne depresije.