Toženi v imenu države

Državno odvetništvo je pristojno za vlaganje tožb v imenu države, torej v najširšem pomenu v imenu vseh nas. Notranji minister Aleš Hojs in njegov nekdanji državni sekretar, sedaj generalni direktor policije Anton Olaj, od državnega odvetništva zahtevata, da (v imenu države) vloži tožbe zoper domnevne organizatorje petkovih protivladnih protestov in protestov proti pogoju PCT. In da s tožbami od njih izterja okoli milijon evrov stroškov, ki naj bi jih policija imela z varovanjem teh shodov.

»Res bi želel, da ti, ki so to škodo povzročili in jo povzročali, dobijo jasno sporočilo, da je zoper njih vložena tožba, da bodo to morali plačati,« je že oktobra v državnem zboru dejal Olaj. Očitno je, da gre predvsem za novo obliko zastraševanja protestnikov, predvsem pobudnikov protestov. A na državnem odvetništvu so po naših podatkih soočeni s povsem konkretnimi zahtevami po vlaganju omenjenih tožb. Temeljna naloga državnega odvetništva je res, da na željo vlade ali državnega zbora v imenu Slovenije vlaga tožbe. A preden to stori, običajno (pravno) svetuje omenjenim (političnim) državnim organom glede pravnih podlag za vložitev in pravnih možnosti za uspeh posamezne tožbe. Generalni državni odvetnik Jurij Groznik je v državnem zboru tako med drugim pojasnjeval, da sodne prakse z izterjavo stroškov policijskega varovanja shodov še ni in zato ni mogoče predvideti, kakšne bodo odločitve sodišč.

Prvi problem, s katerim se gotovo spoprijemajo na državnem odvetništvu, je odločitev, zoper katere posameznike bi tožbe vlagali. Dejstvo, da so si na notranjem ministrstvu že izbrali posameznike, zoper katere želijo vložiti tožbe, pri pravnem določanju tožencev ne pomaga veliko. V Pravni mreži za varstvo demokracije pojasnjujejo, da se nobena oseba ni razglasila kot organizator ali kot taka nastopala pred državnimi organi in da ne gre za organizatorje, pač pa zgolj pobudnike shodov: »Državni organi ne morejo kot organizatorja šteti nekoga, ki le daje napotke ljudem, skrbi za program na shodu in ljudi nagovarja k udeležbi. To so lahko le pobudniki shoda – ne pa organizatorji.«

Sodne prakse ni. Doslej ni še nobena vlada odškodninsko preganjala udeležencev ali pobudnikov protivladnih protestov.

Drugi problem pa je gotovo v ločevanju med neprijavljenimi, torej neorganiziranimi in prijavljenimi, torej organiziranimi shodi. Notranji minister želi sodno preganjati organizatorje neorganiziranih shodov. Ja, tako slovnično kot smiselno se zdi, da gre za oksimoron. A dejansko je ločnica med neorganiziranimi in organiziranimi shodi tudi v tem primeru nepotrebna. Zakonodaja ne dela bistvenih razlik med njima, ustava pa v enaki meri varuje oboje. Slednje je bilo tudi eno izmed pomembnejših sporočil poletne odločbe ustavnega sodišča o pravici do javnega zbiranja, s katero so kot protiustavne razveljavili več vladnih odlokov, s katerimi je v zadnjem letu in pol prepovedovala ali nesorazmerno omejevala (protivladne) shode.

Pravzaprav se celotna odločba nanaša zgolj na neprijavljene, neorganizirane shode, petkove protivladne proteste. Kar je logično, saj je vlada z odlokom prepovedala neorganizirane shode, teoretično možnost, da kdo zaprosi za dovoljenje za organiziran shod, pa dopuščala. Da med prijavljenimi in neprijavljenimi shodi ne more biti bistvenih razlik, izhaja tudi iz prakse drugih najvišjih sodišč po Evropi in evropskega sodišča za človekove pravice. Če neprijavljeni shodi ne bi uživali enakega varstva kot prijavljeni in bi bili dopustni le slednji, bi to seveda pomenilo, da so kakršnikoli protioblastni protesti že v naprej težko uresničljivi, saj oblast preprosto ne bi izdajala dovoljenj zanje.

Predstojnik katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti dr. Samo Bardutzky je v intervjuju za Mladino o tem dejal takole: »Ustavno sodišče je povedalo, kako velik pomen ima svoboda zbiranja in zlasti, da je to pomemben kanal za izražanje mnenja v svetu, v katerem medijsko krajino zelo pogosto obvladujejo korporacije, močni akterji v družbi. Zato je to lahko včasih edini način, na katerega lahko nekdo, ki ni zadovoljen s stanjem v družbi, to tudi sporoči drugim članom družbe. Iz tega vidika je izjemnega pomena, da imamo zdaj to, kako velikega pomena za demokratično družbo je svoboda zbiranja, v odločbi ustavnega sodišča napisano tudi črno na belem.« Bardutzky je tedaj posebej poudaril, da je ustavno sodišče to odločitev sprejelo celo v kontekstu epidemije. To, da so potrdili izjemen pomen te pravice celo v časih, ko obstaja nevarnost širjenja virusa, pomeni, da so jo postavili čisto na vrh ustavnih pravic.

Kako bodo ob tem zavedanju lahko državni odvetniki spisali tožbe za pregon najbolj izpostavljenih protestnikov? In če bodo to kljub vsemu storili, bo sodnikom preostalo kaj drugega, kot da tožbene zahtevke zavrnejo in sodne postopke ustavijo?