Sabotaža organov pregona

»Ti mali koraki nekaj pomenijo. Danes zmanjšajo proračun pravosodnim organom, jutri ne imenujejo tožilcev, dan zatem spremenijo zakonodajo in na koncu neodvisnost pravosodja izgine, z njo pa tudi učinkovitost pri preiskovanju kaznivih dejanj. Če ne želite imeti neodvisnega tožilstva, kako lahko trdite, da se iskreno borite proti korupciji in proti prevaram s sredstvi EU?« je ob obisku Slovenije dejala evropska glavna tožilka Laura Kövesi. In govorila je o Sloveniji.

Kövesijeva je Slovenijo obiskala na željo generalnega državnega tožilca Draga Škete, potem ko je vlada pod pritiskom EU vendarle imenovala slovenska evropska javna tožilca. Čeprav se je pri nas ustavila predvsem zato, da bi pomirila strokovno in siceršnjo javnost, da omenjenih tožilcev vlada, grožnjam navkljub, ne more več razrešiti, pa je bilo očitno, da se dobro zaveda siceršnje splošne nevarnosti političnega podrejanja tožilstva in pravosodja v celoti, ki jo je prepoznala v Sloveniji: »Nisem se rodila včeraj. Imam izkušnje z vsemi vrstami napadov in zastraševanja in trikov za zmanjševanje neodvisnosti pravosodja.«

Težava, s katero se spoprijema tožilstvo pod vlado Janeza Janše, o kateri se največ govori, je neimenovanje tožilcev. V postopku imenovanja tožilcev vlada sicer res ima zadnjo besedo, a njena vloga ne zajema strokovne presoje primernosti kandidatov, saj jo je pred tem že opravil državnotožilski svet. Dejansko je vloga vlade v tem primeru precej protokolarna. Če spoštuje ustavna načela. Če jih ne in se odloči za presojo politične primernosti kandidatov, dobimo sedanje stanje, ko po podatkih vrhovnega tožilstva na imenovanje čaka že 19 državnih tožilcev (trije v naziv vrhovnega, eden višjega, štirje okrožnega in 11 okrajnega tožilca). Številni med njimi na imenovanje čakajo že precej več kot leto dni.

Vlada je namreč kmalu po začetku delovanja uvedla novo prakso. Tožilcev, čeprav so prestali strokovno presojo, ne imenuje, če ji niso všeč. V praksi to pomeni, če so kdaj odločali v kakem izmed postopkov zoper predsednika SDS Janeza Janšo ali sicer v nasprotju z željami vrha stranke v tej ali oni kazenski zadevi. A bolj ko so se kopičili tožilski kandidati, ki jih vlada noče imenovati, očitneje je postajalo, da ne gre zgolj za nekatere, politično neprimerne posameznike. »Ne vem, ali gre zgolj za nevšečne in všečne tožilce ali za neko kaznovanje organa pregona nasploh. Med tožilci, ki čakajo na imenovanje, jih je veliko, ki niso politično zanimivi, ki v preteklosti niso preiskovali politično izpostavljenih ljudi. Gre za posameznike, ki so prišli na tožilstvo delat kot strokovni sodelavci, zdaj pa kandidirajo za funkcijo tožilca,« pojasnjuje Boštjan Valenčič, tožilec specializiranega tožilstva in predsednik Društva državnih tožilcev.

Zdaj je zasedenih le 205 od 268 sistemiziranih delovnih mest za državne tožilce.

V Sloveniji je zdaj nekaj več kot 200 tožilcev. Devetnajst, torej približno dodatnih deset odstotkov, jih ne more opravljati dela, ker jih vlada noče imenovati.

Že ti podatki kažejo na vedno hujšo kadrovsko podhranjenost, praksa pa seveda pokaže še precej slabšo sliko. »Po preračunu dejansko opravljenih ur dela državnih tožilcev od januarja do septembra 2021 na prvi stopnji na okrožnih in specializiranem državnem tožilstvu tožilsko funkcijo opravlja le 139 državnih tožilcev od zasedenih 184 mest na tej stopnji.«

Valenčič pojasnjuje, da bi se vsak od 19 neimenovanih tožilcev lahko ta čas že ukvarjal z odprtimi kazenskimi zadevami: »Če ima v povprečju na specializiranem tožilstvu vsak tožilec odprtih 30 zadev, na okrožnih tožilstvih pa še precej več, potem lahko hitro izračunate, koliko manj dela lahko opravimo. Funkcija pregona je zaradi neimenovanja tožilcev nedvomno okrnjena. O tem ni popolnoma nobenega dvoma. Ne more 20 tožilcev manj opraviti enake količine dela. To ne gre.« Poleg tega opozarja, da je neimenovanje tožilcev le del pritiska, ki ga na tožilstvo izvaja vlada: »To je nedvomno sabotaža za organe pregona. Gre za načrtno šibitev organa pregona. Znižali so proračun tožilstva, mu s spremembami zakonodaje dodelili nove naloge, skrajšali roke za vložitev zahteve za preiskavo in obtožnice. Če hkrati ne imenuješ tožilcev in ustvariš kadrovski manko, je to recept, da potem pokažeš s prstom na tožilce, da delajo slabo.«

Valenčič še dodaja, da po tem, ko državnotožilski svet opravi izbirne postopke, lahko tožilstvo le še čaka na dobro voljo vlade: »Razen tega, da generalni državni tožilec redno pošilja prošnje vladi, naj vendarle imenuje tožilce, ne moremo nič. Videti je, da naša demokracija ni dovolj robustna, da bi prenesla, kar se zdaj dogaja. Enostavno snovalci ustave niso predvideli vseh teh anomalij, ki se lahko zgodijo. Zdaj vidimo, kako šibke institucije imamo in kaj vse je mogoče z njimi početi, če se hoče.«