Osebne diskvalifikacije sodnikov so sestavni del političnega podrejanja sodstva

Na začetku meseca je Nova24TV, medij v lasti funkcionarjev SDS in madžarskih tajkunov, ki so blizu premieru Viktorju Orbánu, začela namigovati, da vrhovni sodnik in nekdanji predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša nima diplome. Mediji in spletni portali, združeni pod pokroviteljstvom SDS, odtlej iščejo njegovo diplomo, ugotavljajo, ali je ponarejena, namigujejo, da 69-letni sodnik nima niti pravosodnega izpita, ki je pogoj za opravljanje sodniške funkcije …

Vse to je le nadaljevanje dolge zgodbe o (nikoli dokazanih) različnih očitkih Masleši, ki jo je SDS začela leta 2000, v času njegove izvolitve za vrhovnega sodnika. Janez Janša, tedaj poslanec SDS, je kandidatu očital, da je, ko je bil v osemdesetih letih (koprski) sodnik, sodeloval pri ogledih, kadar so graničarji JLA streljali na prebežnike čez jugoslovansko-italijansko mejo in pri tem koga tudi ubili. Masleša je že tedaj pojasnil, da je bil res prisoten na nekaj takšnih ogledih, saj je bil dežurni preiskovalni sodnik. S tem bi se zgodba načeloma lahko končala. A se ni. »Vmes sem se spraševal, kdo bi sploh želel te stvari na takšen način predstaviti politikom, nato pa je nastopila ta epifanija, razodetje, da je bil to očitno kolega Zobec,« je pred dnevi v intervjuju za Dnevnikov Objektiv dejal Masleša.

Zgodba se namreč nadaljuje leta 2010, ko je kandidiral za predsednika vrhovnega sodišča. Jan Zobec je bil tedaj ustavni sodnik, a očitke, da se je Masleša navduševal nad streljanjem prebežnikov na meji, sta tedaj ponovno osvežila vrhovna sodnika Barbara Zobec (soproga Jana Zobca) in Rudi Štravs. Zdaj, še desetletje kasneje, so na vrsti novi očitki, da Masleša, ki se bo čez nekaj mesecev upokojil, ne izpolnjuje pogojev za opravljanje sodniške funkcije.

V omenjenem intervjuju je pojasnil: »Bilo mi je izpod časti, da bi se odzival. Niso me niti spraševali po diplomi, ampak so kar direktno postavili tezo, da je nimam. Je pa to treba postaviti v širši kontekst. Javni diskurz postaja vedno bolj brutalen in pomanjkanje argumentov nadomešča grmenje gostilniškega besednjaka.« In dodal: »Sicer pa, da vas razočaram, imam diplomo in tudi potrdilo o pravosodnem izpitu.«

Zgodba o raznovrstnih očitkih Masleši, ki se je posebej stopnjevala v času, ko je sodeloval v sodnem senatu v zadevi Patria, še ni končana. Že dolgo ni več pomembno, kaj je res in kaj ne. Kot tudi že dolgo to ni več zgolj zgodba o sodniku Masleši, pač pa je zgodba o sodstvu. Maslešo politična desnica na čelu s SDS uporablja kot nekakšen dokaz teorije o pristranskem in s komunistično preteklostjo omadeževanem sodstvu. In to čeprav je tri desetletja po osamosvojitvi v njem ostala le še peščica tistih, ki so na sodniških položajih službovali v prejšnji ureditvi. Za to ni poskrbel samo čas, pač pa tudi mehka lustracija v slovenskem sodstvu, politična odločitev poosamosvojitvenih oblasti, da vse sodnike ponovno imenujejo na položaj. S tem so jim poslale jasen namig, naj se na ponovni razpis sploh ne prijavijo, če menijo, da niso politično ustrezni.

Pri tem ne smemo pozabiti, da se je v višegrajskih državah na čelu s Poljsko in Madžarsko takšen način obračunavanja uporabljal (in se še uporablja) kot bistveni del procesa političnega podrejanja sodstva in pravosodja v celoti.