Slovo pionirske borke

»Očitno je, da si je veliko žensk prilastilo pojem feminizma, tako da služi njihovim lastnim potrebam, posebej belopolte ženske, ki so v ospredju tega gibanja, toda raje, kot da bi vdano sprejela to prilastitev, sem se odločila, da si ta pojem vzamem nazaj, da se osredotočim na dejstvo, da biti ’feministka’ v vsakem avtentičnem smislu te besede pomeni želeti si, da se vsi ljudje, moški in ženske, osvobodijo seksističnih spolnih vzorcev, dominacije in zatiranja,« je bell hooks leta 1981 zapisala v knjigi Ain’t I A Woman: Black Women and Feminism (Mar nisem ženska: Temnopolte ženske in feminizem), danes enem najpomembnejših feminističnih del, v katerem je preučevala učinek rasizma in seksizma na temnopolte ženske, gibanje za državljanske pravice in feministična gibanja od pridobitve volilne pravice do sedemdesetih let.

Že desetletja pred gibanjem Black Lives Matter (Življenje temnopoltih šteje), ki je opomnilo tudi na nevidnost temnopoltih žensk na številnih področjih, denimo v književnosti, je opozarjala, da je v ospredju drugega vala feminizma zatiranje, ki ga doživljajo le belke, pogosto pa se pozablja, da krivec za zatiranje ni zgolj patriarhat, temveč da na različne tipe neenakosti močno vplivata še rasa in družbeni razred. Njene besede so nam pomagale premisliti in oblikovati današnji pogled na prepletenost kapitalizma, rase in spola – rečeno drugače, da ne moremo kritizirati patriarhata in kapitalizma, če ne upoštevamo tudi rase. Ni imela zadržkov do popularne kulture, sodelovala je z mainstreamovskimi mediji, saj se ji je zdelo pomembno, da akademiki ne ostajajo v svojem slonokoščenem stolpu, hkrati pa ni imela nobenih pomislekov, da ne bi kritizirala zvezdnic, kot sta Madonna in Beyonce. Te po njenem mnenju izrabljajo feminizem, da bi dosegle še večjo slavo, pri tem pa krepijo stereotipe o primitivnih črncih (Madonna) ali pustijo, da njihova seksualizirana podoba slabo vpliva na mlada dekleta (Beyonce).

Rojena Gloria Jean Watkins si je umetniško ime bell hooks izbrala, da bi se poklonila svoji babici Bell Blair Hooks, a ga je zapisovala z malimi začetnicami, da bi »poudarila bistvo svojega pisanja, ne to, kdo sem«. Bila je ena prvih, ki so pisali o temnopoltih ženskah in zanje, torej za tiste, ki so vsakodnevno doživljale neenakost, v književnosti pa težko našle dela in avtorice, s katerimi bi se lahko poistovetile. Vedela je, kako se temnopolta ženska počuti, kadar ji kdo reče, da je »močna«, kajti (še en navedek iz njenega dela Mar nisem ženska?) »ko ljudje govorijo o ’moči’ temnopoltih žensk, navadno mislijo na način, na katerega se temnopolte ženske spoprijemajo z zatiranjem. Toda spregledajo resničnost: biti močan, ko te zatirajo, ne pomeni, da to zatiranje tudi premagaš.«

Hkrati je veliko razmišljala o ljubezni. Med drugim je poudarjala pomembnost tega, da se ženska nauči ljubiti samo sebe, kajti šele tu se začne iskanje ljubezni v zunanjem svetu, ljubiti je zanjo pomenilo boriti se proti dominaciji in zatiranju.