Dva leva / Vlado Miheljak: Musikantenstadl Staat**
(premier kot kolonizator vesolja)
MLADINA, št. 52, 30. 12. 2021
»Vse, kar smo dosegli, smo si izborili sami. Različne uspehe smo dosegli za različno ceno. Ta je bila toliko manjša, kolikor bolj smo bili enotni ter inovativni.«
»Znanost dokazuje, da je danes v našem znanem vesolju, ki se sicer dokazano širi, od dva do deset tisoč milijard galaksij. Ena od teh je Mlečna cesta, v kateri sta tudi naš planet Zemlja in naše osončje. Skupaj s še najmanj sto milijardami zvezd oziroma osončij in najmanj toliko planetov. Od enega do drugega roba naše galaksije svetloba potuje sto tisoč let. ... Kakšnih sedem odstotkov zvezd naj bi bilo podobnih našemu Soncu in na milijarde planetov naši Zemlji. Prostor za človeštvo je praktično neskončen in pred nami je čas, ko lahko človek s svojimi dosežki poseže po sosednjih osončjih. In nato naprej.«
»Slovenija je letos prva glede športne uspešnosti na prebivalca v EU ... Slovenija je med prvimi tremi državami v EU po deležu študentov v prebivalstvu, starem med 20 in 24 let. Smo drugi najboljši v EU glede socialnih razlik v dohodku. V stopnji tveganja revščine ali socialne izključenosti pa je Slovenija tretja najmanj izpostavljena v EU. Slovenija ima drugo najnižjo umrljivost otrok do prvega leta starosti v EU ... Za zdravstveno in socialno varstvo Slovenija namenja četrti najvišji delež BDP v EU ... Po javnih izdatkih za kulturne storitve je Slovenija na petem mestu in daleč nad povprečjem EU ...«
Ni dobro imeti butca za predsednika in prav tako ni dobro imeti avtoritarca za premiera. No, še huje je, če se oboje zgodi hkrati, a prava katastrofa je, če se v eni osebi združita obe kvaliteti. Namreč, zmerna pamet ojunači avtoritarnost. In obratno, avtoritarnost otopi pamet.
»Vse, kar smo dosegli, smo si izborili sami. Različne uspehe smo dosegli za različno ceno. Ta je bila toliko manjša, kolikor bolj smo bili enotni ter inovativni.«
»Znanost dokazuje, da je danes v našem znanem vesolju, ki se sicer dokazano širi, od dva do deset tisoč milijard galaksij. Ena od teh je Mlečna cesta, v kateri sta tudi naš planet Zemlja in naše osončje. Skupaj s še najmanj sto milijardami zvezd oziroma osončij in najmanj toliko planetov. Od enega do drugega roba naše galaksije svetloba potuje sto tisoč let. ... Kakšnih sedem odstotkov zvezd naj bi bilo podobnih našemu Soncu in na milijarde planetov naši Zemlji. Prostor za človeštvo je praktično neskončen in pred nami je čas, ko lahko človek s svojimi dosežki poseže po sosednjih osončjih. In nato naprej.«
»Slovenija je letos prva glede športne uspešnosti na prebivalca v EU ... Slovenija je med prvimi tremi državami v EU po deležu študentov v prebivalstvu, starem med 20 in 24 let. Smo drugi najboljši v EU glede socialnih razlik v dohodku. V stopnji tveganja revščine ali socialne izključenosti pa je Slovenija tretja najmanj izpostavljena v EU. Slovenija ima drugo najnižjo umrljivost otrok do prvega leta starosti v EU ... Za zdravstveno in socialno varstvo Slovenija namenja četrti najvišji delež BDP v EU ... Po javnih izdatkih za kulturne storitve je Slovenija na petem mestu in daleč nad povprečjem EU ...«
Ni dobro imeti butca za predsednika in prav tako ni dobro imeti avtoritarca za premiera. No, še huje je, če se oboje zgodi hkrati, a prava katastrofa je, če se v eni osebi združita obe kvaliteti. Namreč, zmerna pamet ojunači avtoritarnost. In obratno, avtoritarnost otopi pamet.
V četrtek sem sedel pred televizorjem in – komaj upam priznati – mazohistično gledal državno proslavo. Saj veste, kako je. Državotvornost, pa domoljubje, pa te reči. Glup, kot sem, iz teh istih vzgibov plačujem davke in dajatve, mandatne kazni za napačna parkiranja, čez cesto hodim pri zeleni, v javnosti ne preklinjam, dvigam vso, tudi uradno in sodno pošto, sodnikov ne stiskam za jajca, in kot rečeno, redno gledam državne proslave. Ne glede na to, kdo je na oblasti! Še ko sem kuhal kavo, je že Omar Naber za nekakšen petting uvod nažigal v razposajenih rimah, da je domovina tam ... »kjer mati sklene roke, da zmoli očenaš ... da je domovina kot mati, ki varuje sina, da ne ostane sam ... in da je zatorej ta nikdar ne izda«. Tako nekako. Meni se je besedilo, kolikor sem ga lahko snel in razumel, zdelo precej žgečkljivo. Čisti incest in posesivnost v razmerju med materjo domovino in sinom. V obe smeri.
Ko je končal svoj nastop slavnostni govorec, zaradi katerega se je televizijska Slovenija za dobrih 23 (triindvajset!) minut ustavila in onemela, se je zvrstil še umetniški program. Tako zelo umetniški, da je poklical prijatelj z mešanimi geni in mi ves razburjen kričal v telefon. »Kaj je zdaj to? Pol se pa že rajši vrnem nazaj v Jugo!« Pa sem mu oporekal: »Saj to, kar trenutno gledaš, je Juga. Proslava, kot so včasih bile.« »Mah, kvečjemu ’folklorna smotra’,« mi je odvrnil. »Ne, dragec,« sem ga ustavljal, »to ni pregled izvorne folklore, to je veliko bolj turbo. To je nekakšna podalpsko-balkanska varianta avstrijsko-nemške razposajene narodnjaške oddaje Musikantenstadl.« In bilo je res impresivno, ko je v velikem finalu z vsemi muzikanti in umetniki na odru čuk Potrebuješ zapel nekakšno prigodno zdravljico, predsednik republike pa tako vzneseno ploskal, da ga je še Janša, na čigar okus je bil »umetniški« program umerjen, težko dohajal. Ampak O. K. Okusi so različni. Niso pa nujno vsi dobri. In prav zato bi morala državna proslava preseči partikularne okuse. Tokrat pa se je zdelo, da je ta proslava narejena za eno (upam, da konkretno manjšo) polovico Slovenije. Ali kot je svoj čas prostodušno rekel prvi poosamosvojitveni minister za kulturo: »Zdaj smo mi na vrsti.«
A tisto, kar je mene bolj fasciniralo in šokiralo kot »kulturni program«, je bil sam slavnostni govorec. Že večkrat je nakazal, sedaj pa z vsem razkošjem demonstriral svojo nrav in naravo. Tokrat je res presegel tako sebe kot naša pričakovanja. Triindvajset minut čistega knjigovodstva. Kot da dremaš na kakšni skupščini gospodarske družbe, poslušajoč bilance, izkaze, prikaze iz letnega poročila. Erich Fromm je pri analizi Himmlerjeve osebnosti takšen simptomatski sklop označil kot variacijo birokratsko-avtoritarnega karakterja oziroma sindroma. Ki ga oblikuje analno-kompulzivna formacija z neizmerno potrebo po kopičenju, arhiviranju in sistematiziranju podatkov in faktov. Kratko rečeno: knjigovodski karakter; oziroma nekakšna politična pedanterija. A iz psihologije in psihopatologije vemo, da ne gre za eksaktnost, točnost in resničnost podatkov in faktov, ampak za njihovo prisilno in naklepno rabo. In slavnostni govor našega premiera bi z vsebino in strukturo spadal kot šolski primer v kakšen kompendij politične patologije.
A kakorkoli in kakor koli. Upam, da bomo kompulzivnega knjigovodjo 24. aprila prihodnje leto poslali kolonizirat druga osončja in planete. No, prvi pogoj je, da volitve takrat sploh bodo.
Pa srečno vsem, ki upate.
** vsebinski prevod: podalpska turbo država
