Portret / Igralec, ki pripravlja cirkus

Anekdota gre takole: Marko Mandić (1974) je v najstniških letih igral v predstavi v domačem Velenju. Tisti, ki so si jo ogledali, vedo povedati, da je med predstavo nosil preohlapne hlače, ki si jih je ves čas popravljal, da mu niso zlezle h gležnjem. Morda je prav to eden od razlogov za to, da je danes na odru velikokrat gol, brez nepraktičnih oblačil, ki bi ga omejevala. Tako se lahko najbolje izrazi. Je človek ekstremov, ikona slovenskega gledališča, samo v zadnjih treh letih izvrsten denimo kot Nihad v Požigih Nine Rajić Kranjac, Kronist v V imenu matere Ivice Buljana in Gleb Čumalov v Cementu Sebastijana Horvata. V teatru gre rad čez mejo, obdeluje reči, ki so sicer integralen del človeške izkušnje, a nam jih je včasih kar malo neprijetno gledati. Do skrajnosti izkorišča telo kot medij, ne boji se kričanja, agresije, razgaljanja. Tako kot v šesturnem performansu Skupaj, intenzivnem raziskovanju različnih faz nekega sobivanja: od ignoriranja do zlitja, od nežnosti do agresije. S plesalko in performerko Lejo Jurišić sta ga zasnovala leta 2018, še pred pandemijo, a se je vmes prelevil v, kot pravi, »skondenzirano karanteno«.