Nas: Magic

Nas je leta 2006 izdal klišejsko izzivalno naslovljeno ploščo Hip Hop Is D ead, a šele pred nedavnim je razložil, da je s tem žugal predvsem newyorškim kolegom, ki naj bi bili takrat vsi zveneli enako in zastarelo. Naslov je nemogoče jemati resno in precej jasno je, da je šlo bolj kot za moraliziranje ikone rap glasbe za sales pitch. Veteran iz Queensa si tovrstno samopromocijsko bogokletnost lahko dovoli zaradi svoje verodostojnosti. Tej oholi drži so se sicer nekateri postavili po robu, a na križ ga ni pribil nihče. Prav obdobje dobrega desetletja po omenjenem projektu pa je zaznamovala njegova nedejavnost ali založniška suša. Toda pred tremi leti se je eden najbolj spoštovanih newyorških tekstopiscev in tehničarjev predramil in se vrnil v igro.

Nas se gre nekakšno ustvarjalno renesanso. Po ne najbolj posrečenem albumu Nasir je lani izdal precej prepričljivejšega King’s Disease, letos pa kar dva, najprej sodobneje zveneče nadaljevanje King’s Disease 2 in zdaj na božični večer še nenapovedani album Magic. Vse tri je posnel v navezi s producentom Hit-Boyem, ki se je kalil v šoli založbe GOOD Music Kanyeja Westa, kasneje pa je podpisal številne rapovske hite.

Nasov petnajsti album je konkreten lučaj nazaj. Podlage najbolj definirajo zanke (soulovskih) semplov, strukture in gruvi pa so na las podobni konvenciji izdelkov newyorške »postzlatodobne« klasične šole nekje okoli preloma tisočletja. Nas že dolgo ni več uličarski rimač, zato pa še zmeraj uživa spoštovanje ulice. Njegov ton je precej pozitiven, rahlo nostalgičen, a pogosto se sam potreplja po rami in opomni na svoje edinstvene zasluge pri razvoju rapovske igre. Nezgrešljiv in nezamenljiv. Posebej izstopajočih posnetkov na plošči ni, razen pompoznega Wave Gods, pri katerem gostujeta kar dve ugledni imeni: legendarni mestni didžej Premier in predstavnik malce mlajše generacije, trendseter in modni usmerjevalec A$AP Rocky.

Produkcijska podstat je od začetka do konca obrtniško brezhibna in kompaktna, nekoliko staromodni slog pa Nasovemu načinu rapanja povsem ustreza. Podlage kroti z ležerno lahkotnostjo in rutinsko izkušenostjo. Magic tako ne podaja nič novega: niti ni slogovno posebej drzen, pretirano sodoben, raziskovalen ali odklonski, niti starosta ne navrže nič takega, česar od njega še nismo slišali, zaradi ritmične gibčnosti in solidnih besedil pa tudi nikjer ne deluje utrujeno ali brezidejno.

S petnajstim dolgometražcem Nas ne bo jahal lestvic, niti ne premika meja svojega izraza. Če bi njegovo vehementno trditev iz leta 2006 jemali resno, bi ob poslušanju te nove čarovnije lahko zmignili z rameni: »Hiphop ni mrtev, je pa očitno zaspal nekje okoli leta 2006.«