Ko predsednik zlorabi Tadeja Pogačarja

Ni prvi in najbrž tudi zadnji ne

Letošnja novoletna poslanica predsednika republike, v preteklosti sem jih že kar nekaj analiziral, tokrat ni bila napihnjena v smeri populističnih floskul o Dobrem, zmage angelov nad demoni ali puhlic kar tako, zatekla in skrila se je za športno metaforiko in v resnici že kar za športnika. Borut Pahor je tokrat posegel kar po novoletnem voščilu kolesarskega šampiona Tadeja Pogačarja, ki ga je prejel in potem dobesedno uporabil za svoje potrebe na način neposrednega citiranja.

Njegova izbira odpira najmanj dve točki razprave v analizi poslanice. Prva zadeva zlorabo slovenskih in tudi tujih športnikov v politične namene – že dolgo opažamo, da so njihovi uspehi ali oni sami piarovsko nadvse primeren in varen material za samopromocijo, »šlepanje« pa pod krinko nacionalnega ponosa in domoljubja vedno znova stoodstotno uspešna taktika nabiranja političnega kredita. Druga točka zadeva rabo športnih metafor v političnem jeziku, njihovo učinkovitost ali omejitve z vidika politične retorike.

Prekopirana poslanica

Oglejmo si sicer kratko poslanico, ki je za predsednikov urad v že pričakovani nelektorirani obliki. K vragu s slovenskim jezikom, za predsednika republike je bolj pomemben cilj kaj drugega:

Drage državljanke, spoštovani državljani.

»Nikoli ne odnehaj in nikoli se ne predaj« mi v novoletnem voščilu piše slovenski športni šampion, Tadej Pogačar. Nikoli ne odnehaj in nikoli se ne predaj!

Te navdihujoče besede nagovarjajo vse nas. Dobesedno. V čudovitem voščilu namreč poudari pomen vztrajnosti pri doseganju ciljev. Navajam: »Naj gre za šport, šolo, posel ali politiko, tekma je tekma in za vsako stvar se je treba boriti. Če nas pri tem vodi jasen cilj in višji namen, je mnogo lažje. Želim nam, da bi to zmogli tudi kot narod, saj te vrednote še zlasti potrebujemo v teh nenavadnih časih.« sklene šampion Tadej Pogačar.

Občudujemo slovenske športnike in njihove dosežke. Občudujemo njihovo zmagovalno miselnost, ki jo kdaj pogrešamo pri nas samih. Zdaj jo mogoče malček pogrešamo v soočenju s kovidom. Zato si moramo pomagati, se spodbujati, vztrajati in skupaj zmagati.

Nobeno malodušje ne pride v poštev. Ciljna ravnina je sicer daljša kot smo mislili. Toda zadoščenje, da jo bomo končno zmagovito prečkali skupaj, bo neskončno. V upanju, da se to zgodi čimprej nam želim odločnost, strpnost in pogum.

Srečno Slovenija.

Borut Pahor

Predsednik Republike Slovenije

V splošnem velja šport za dober model in metaforo v opisu družbenega dogajanja, zato je pogosta referenčna točka, največkrat v smislu uporabe abstraktnih idej, idealov in vrednot iz življenja športnikov in tekmovanj. Zdi se, da dogodki v svetu športa velikokrat utelešajo tiste družbene in se zato lahko elegantno uporabijo za izražanje političnih in ideoloških stališč. Tokrat je Pahorju zelo priročno nasproti prišel sam Pogačar z eksplicitno poanto analogije med športom in politiko; predsednik je lahko izjemno spretno zgolj izkoristil dano priložnost in se izognil možnemu očitku, da je sam avtor iskanja paralel med obema sferama.

Seveda vemo, da Pahor izjemno rad sam športa, drsa, teče, plava in mu tudi navijaštvo ni tuje. Še huje, po potrebi se tudi sam neokusno odpravi kolesarit kar v protokolarnih darilih, recimo v dresu Primoža Rogliča, in morda bo kmalu oblekel tudi Pogačarjevega. Verjetno je celo eden najbolj uspešnih populističnih eksploatatorjev domačih športnikov, če ne tudi največji – pred leti je med drugim čistil kopačke in deset ur drsal, ker je izgubil stavo. Kot rečeno: ker mu je športnik sam dostavil material za promocijo, ga je pač z veliko radostjo uporabil.

Vsi bomo zmagovalci

Na drugi strani je vsebinska analiza športnega jezika in metafor v politiki. Pahor sicer ni predstavil politike kot športne igre, kar je običajna situacija, ampak jo je prezrcalil v življenje družbe. Pogačarjeva šablonska in prežvečena misel o tem, da se nikoli ne smemo predati, je bila preprosto vzeta kot navdih za slovenski narod, toda v praksi pomeni, da bomo v ciljni ravnini in na koncu vsi zmagovalci. Športni jezik velikokrat evocira tekmovalnost in je bolj osredinjen na proces, ne na rezultat ali na ljudi, zato politika, dojeta kot igra, največkrat pripelje do etičnih dilem, povezanih z identifikacijo zmagovalcev in poražencev v situacijah, ko bi se sicer morali vsi skupaj boriti za skupno dobro. Tej dilemi se apolitični predsednik, privzdignjen nad vse dogajanje, ne rabi posvečati – on je vendar nekakšen voditelj »celega« naroda, sicer bolj ali manj v podobi kralja instagramskih podob.

Sklicevanje na kolektivnega duha, na »nas« kot zmagovalce, uokvirja politični žargon skozi zmago, kjer smo opustili poraz – na ta način orisani cilj je lahko le super abstrakten, kajti v realnem svetu vsi nikoli nismo zmagovalci. Predsednikova sicer prislovično prazna retorika sodelovanja in sprave, ki je postala njegov zaščitni znak, zato evocira tudi vsebinsko praznost – da smo vsi zmagali, preprosto pomeni zaslepiti se za probleme v družbi, za socialne stiske ljudi, revščino in brezposelnost, za rušenje demokracije in vladavino sovraštva in prepira, prepričevati druge, da prihaja rešitev in da si je končno, če ne bo sledil temu skrajno zlaganemu optimizmu, vsak čisto sam kriv za svoje mizerno stanje.

Bognedaj, da bi s tem kaj imeli politiki, morda ta vlada ali predsednik republike, ki je sicer vidni karierni politik celo svoje življenje in eden ključnih ljudi od osamosvojitve naprej z največjo odgovornostjo za sedanji trenutek države. Kolesarski šampion je bil v tem smislu uporabljen in zlorabljen za predsednikove potrebe. Ni prvi in najbrž tudi zadnji ne.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**