Čakajoč na Minervino sovo

V svoji kolumni z zgornjim naslovom je Vlado Miheljak – sklicujoč se na neimenovane “poznavalce” - zapisal tudi popolnoma neresnično zgodbo o predvolilnem dogovoru in nastopu treh takratnih opozicijskih strank SD, Zares in LDS na skupni prireditvi na Prešernovem trgu sredi septembra 2008. Botra tega dogovora, naj bi bila “Janković in Kučan, ki sta zvila roke trem opozicijskim akterjem (Kresalovi, Golobiču ter celo izmuzljivemu Pahorju) in jih brcnila pred kamere na Prešernovem trgu.” Miheljakova oznaka, da naj bi bila ta zvitoroka zgodbica celo “zgled racionalnega kompromisa”, je sama na sebi dovolj zgovoren politološki komentar, zato želim na tem mestu zgolj poudariti, da nima nobene zveze z realnostjo. Beseda je namreč konj, kot pravi Miheljak v arogantnem izmikanju odgovora na več kot utemeljeno kritiko svojega standardno simplificiranega doumevanja politike na primeru nove zelene stranke Vesna, ki mu ga je izvrstno predočila Draga Potočnjak, - zato naj bo vsaj glede dejstev elementarno podkovan.

Potem ko se je namreč Borut Pahor kot nesporni izzivalec takratnega PV v prvem TV soočenju z njim pod taktirko Lidije Hren sesedel in prelil v suknjič, sva namreč skupaj s Katarino Kresal dala stranki SD iniciativo za predvolilni dogovor in skupen nastop – takorekoč za krvodajalsko akcijo in infuzijo, da bi ohranili njihovo (in opozicijsko) možnost relativne zmage. Nobeden od obeh domnevnih Miheljakovih ‘rokoborcev’ pri tej najini iniciativi ni imel nikakršne vloge, sta jo pa oba kasneje podprla.

Zaenkrat toliko o tem primeru, ki seveda ni brez paralel in možnih povezav s sedanjo situacijo, a vsekakor brez miheljakovskih grško-rimskih prijemov in premetov.