Knjiga / David Attenborough: Življenje na našem planetu 

+ + + + +

Največja ikona divje narave tokrat o preteklosti in prihodnosti.

Avtorja nebroja televizijskih oddaj na BBC in vrste poljudnih knjig vodi radovednost, da bi našel zakone, ki vladajo v prirodi. Ker ni deloval v akademskem svetu, je razvil redko sposobnost, da posebnosti narave nazorno predstavlja laikom. A ker narava ne obstaja sama zase, jo v najnovejši knjigi postavi v zgodovinsko primerjavo vizavi človeške civilizacije. Slabo se ji piše: leta 1937 je zajemala 66 odstotkov površine Zemlje, leta 2020 pa le 35, skoraj polovico manj. Kaj pomeni krčenje divjine, pojasni primer amazonskega pragozda. Ko ga bodo izkrčili četrtino, ga bo pač le tri četrtine? Ne, ta izguba je fatalna, takrat bo zaradi manjše površine krošenj bistveno manj vlage, zato bo gozd nad seboj emitiral manj deževnih oblakov in bo končal v sušah.

Iz njegovih spoznanj izhaja, da se živi svet bliža propadu. Zmanjkovati začenja kovin in rudnin, ki so steber gospodarstva. Napove časovnico: leta 2040 bo Arktični ocean poleti brez ledu, 2080 bo prst zahodne Evrope izčrpana in brez življenja, 2100 bo planet toplejši za 4 °C in četrtina sveta bo živela v saharskih razmerah. Attenborough se zatorej zavzema za radikalni obrat v miselnosti: mest ne gre več širiti, temveč nasprotno – divjini je nujno vrniti odvzeta ozemlja, nazaj poseliti velike plenilce etc. Zdi se noro, a zadaj je stvarna logika: 96 odstotkov mase vseh sesalcev tvorijo ljudje in živali, ki jih gojijo na farmah, vsega štiri odstotke je divjih živali. Človek je zagospodaril na vsem planetu in preostala bitja dobesedno zdesetkal. Igra njegovih številk je ilustrativna. Taljenje permafrosta, nekoč trajno zamrznjenih tal tundre, bo v desetletju sprostilo takšno količino ogljikovega dioksida, kot jo je industrijski svet emitiral v 200 letih. Apokaliptična knjiga, ki pa je ni napisal vedeževalec, temveč biolog.