Kopriva ne pozebe

Poslanka Alenka Jeraj živi ob vznožju grajskega griča, na katerem stoji Ižanski grad, v vasi Ig na obrobju Ljubljanskega barja, ki se je v zadnjih 15 letih prelevila iz »dolge umazane vasi v kraj, kjer imajo prebivalci vse na dosegu roke«, kot pravi tamkajšnji dolgoletni župan Janez Cimperman. V gradu že skoraj 70 let deluje zapor za ženske, v prihodnjih dveh letih pa naj bi doživel prenovo z obnovo gradu in hkrati z dograditvijo novih zaporskih zmogljivosti. A pod sedanjo vlado se je zgodil preobrat. Ne le da prenove ne bo, zavod za prestajanje kazni in njegove prebivalke bodo morali zapustiti to območje.

Pred leti, že kakih pet let bo tega, je bila, potem ko je domača in evropska stroka zavrnila možnost gradnje »skupnega« novega zapora za moške in ženske v ljubljanskih Dobrunjah, sprejeta odločitev, da se ženski zapor prenovi in dogradi. Projekt je bil, kot so navadno taki projekti, zahteven. Najprej je bil potreben dogovor med ižansko občino in ministrstvom za pravosodje – v zameno za spremembo občinskega odloka, ki na parcelah ob gradu dovoljuje gradnjo, je država občini izročila veliko zemljišče v vasi za izrecen namen postavitve doma starejših občanov. Pridobljena je bila potrebna projektna dokumentacija, opravljena obsežna arheološka izkopavanja, pridobljeno gradbeno dovoljenje in tudi že plačan komunalni prispevek. Skupaj je bilo po podatkih uprave za izvrševanje kazenskih sankcij iz proračuna že porabljenih več kot štiri milijone evrov, pravzaprav več kot pet, če štejemo omenjeno »podarjeno«, nekaj več kot milijon evrov vredno parcelo za namen javnega dobrega.

Arheologija

Začetek gradnje je prejšnja ministrica Lilijana Kozlovič septembra 2020 ob obisku mesta, kjer so potekala arheološka izkopavanja, napovedala za lansko leto. Sedanja vlada je nekaj mesecev pred tem projekt celo uvrstila na seznam pomembnih naložb za zagon gospodarstva po epidemiji covid-19. Zaradi menjave letnih časov in epidemije so se izkopavanja sicer nekoliko zavlekla, a lani poleti so bila v glavnem opravljena, arheološka ostalina raziskana in odstranjena. Da gre za pomembno železnodobno najdišče, smo sicer na začetku junija pisali tudi v Mladini, v članku arheologa in predavatelja na oddelku za arheologijo na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Božidarja Slapšaka Zametki urbanega.

V projekt je bil ves čas postopka vpet pristojni zavod za varstvo kulturne dediščine, še posebej v obdobju, ko so se na njegovo zahtevo na lokaciji opravljala arheološka izkopavanja. Čeprav gre za pomembno železnodobno najdišče, očitno po njegovem mnenju ni šlo za najdbe takih razsežnosti in kakovosti, da bi nasprotoval gradnji novih zaporskih zmogljivosti na tem območju. Dolgo pričakovana gradnja, s katero bi se bivalne razmere za zapornice izboljšale, bi se torej lahko že začela.

Zavarovanja arheološkega najdišča in s tem preprečitve gradnje zapora ni zahtevala stroka, pač pa poslanka in minister iz vrst SDS.

»Zadnje raziskave na terenu so bile končane sredi oktobra 2021 in nobeno od poročil ni omenjalo problematike gradnje na tem območju. Seveda pa smo kot skrben in odgovoren investitor pri izdelavi projektov za izvedbo v celoti sledili usmeritvam zavoda za varstvo kulturne dediščine in posege v zemljino maksimalno zmanjšali,« pojasnjujejo na ministrstvu za pravosodje. Ministrstvo oziroma minister Marjan Dikaučič sicer ustavitvi projekta gradnje zapora formalno ni nikoli nasprotoval. Edina pritožba, ki pa so jo na zavodu za varstvo kulturne dediščine zavrnili, je bila pritožba uprave za izvrševanje kazenskih sankcij. Nekaj dni pred novim letom so namreč na zavodu v odgovoru upravi nepričakovano in na presenečenje vseh zapisali, da »ni mogoče zagotoviti sobivanja kulturnega spomenika, za katerega javni interes obsega tudi omogočanje dostopa, in objektov, namenjenih izvrševanju kazenskih sankcij,« in bo »gradnjo novega ženskega zapora treba prestaviti drugam«. Vse to se je zgodilo šele pozneje in po posredovanju politike.

Politika

Kaj se je torej zgodilo? Sedemindvajsetega septembra lani je poslanka Alenka Jeraj (lastnemu) ministru za kulturo Vasku Simonitiju postavila ustno poslansko vprašanje, ali se mu glede na arheološke najdbe »zdi primerno, da bo ravno na tem mestu zrasel nov ženski zapor«. Minister ji je tri dni kasneje odgovoril na način, ki je nakazal sosledje poznejših dogodkov. Od zavoda za kulturno dediščino je zahteval izdelavo strokovne podlage oziroma predloga za razglasitev kulturnega spomenika državnega pomena. Dober mesec kasneje, 2. novembra lani, so na zavodu takšen predlog dejansko pripravili. Kakršnikoli posegi v prostor na tem območju, seveda tudi gradbeni, bi bili v skladu s predlogom zavoda odslej prepovedani.

Čeprav naj bi se sedanji ženski zapor zaprl, bodo zapornice tam še dolgo. Če drugega ne, nove lokacije za zapor ni nikoli lahko najti.

A zavarovanje arheološkega najdišča z najvišjo stopnjo zaščite – razglasitvijo kulturnega spomenika državnega pomena – vendarle ni temeljilo na pobudi stroke ali pristojnih (strokovnih) institucij, pač pa na pobudi poslanke Jerajeve, v kateri bi v tem primeru gotovo lahko videli neizprosno borko za javno dobro v obliki arheološke kulturne dediščine. Toda po naših podatkih je poslanka vztrajno, po različnih kanalih in pod različnimi pravosodnimi ministri in ministricami ves čas projekta prigovarjala, naj se opustijo načrti o širitvi zapora na tej lokaciji, še preden so se arheološka izkopavanja sploh začela. Mar poslanko moti zapor za ženske v njenem kraju, v bližini njenega doma? In to čeprav gre za dislociran, ženski in povsem nemoteč zapor, ki za lokalno skupnost pomeni tudi nekatere zaposlitvene možnosti?

Osebne zamere

So pa tudi tisti, predvsem gre za ljudi iz lokalnega okolja, poslankine sovaščane, ki zatrjujejo, da odločilne vloge pri njenem nasprotovanju ženskemu zaporu ne igra predvsem ali zgolj odklonilni odnos do ustanove in njenih prebivalk ali pa želja po varstvu kulturne dediščine. Še zdaleč ni prvič, da poslanka nasprotuje kakemu javnemu projektu, ki je nastal v organizaciji ali soorganizaciji ižanske občinske uprave, njenega župana in večine v občinskem svetu. Zgodba župana, ki pri 70 letih in po dveh desetletjih vodenja občine odhaja v pokoj, in poslanke ima zgodovino. Cimperman, nekoč župan in celo poslanec SDS, je pred leti izstopil iz stranke in kasneje javno razkril, da so mu v SDS pred leti ponujali celo podkupnino, če se odreče pravici do mesta nadomestnega poslanca in s tem vstop v parlament omogoči Milanu Zveru, sedanjemu evropskemu poslancu SDS. In kje je v tej zgodbi Alenka Jeraj? Pravzaprav jo je prav Cimperman uvedel v politiko, jo pripeljal v tedaj skupno stranko, kasneje pa je postala njegova tekmica za poslansko kandidaturo v tem volilnem okraju. Odtlej sta malodane o vseh pomembnih vprašanjih lokalnega pomena nekdanja strankarska kolega na različnih bregovih.

Ženski zapor in njegove prebivalke, ki se bodo morale po skoraj 70 letih preseliti drugam, so torej bolj ko ne zgolj postranska škoda. Seveda pa, kot pravijo na zavodu za varstvo kulturne dediščine, bo na koncu »vlada tista, ki odloči, kateri od obeh izključujočih se javnih interesov je pomembnejši, kar pomeni, da lahko predlog za razglasitev kulturnega spomenika državnega pomena potrdi ali pa zavrne«. Ker gre v tem primeru očitno bolj za politično kot strokovno odločitev in je zaradi tega potrditev predloga v vladi bolj ko ne pričakovana, bodo torej tudi do nadaljnjega zapornice ostale v sedanjih, manj primernih nastanitvenih prostorih. No, vsaj dokler se ne pripravi nov projekt gradnje novega ženskega zapora, torej za čas, ki ga je treba šteti v več letih, če ne celo desetletjih. Sploh, če vemo, da nove lokacije za zapor ob vsakokratnem nasprotovanju posamezne lokalne skupnosti nikoli ni lahko najti.