Discipliniranje upornih

Oblastno preganjanje protestnikov, oporečnikov, disidentov v tujini ni nič neobičajnega. Res pa je, da gre za prizore, kakršne poznamo iz držav z avtoritarno oblastjo in podhranjeno demokracijo. V Sloveniji tega vsaj od menjave politične ureditve nismo videli še niti enkrat. Nato je prišla vlada Janeza Janše. Ta ob pomoči politično podrejene policije protivladne protestnike preganja že dve leti. Zdaj se pritisk stopnjuje.

Na stotine kazni, ki jih je doslej protestnikom izrekla policija, med njimi tudi take, kot je kazen za nezakonito uporabo avtomobilske hupe na epidemiološko prilagojenem avtomobilskem protestu, je zdaj sledila prva tožba države zoper katerega izmed protestnikov. Gre za tožbo za povrnitev stroškov, ki jih je policija imela z varovanjem enega od protivladnih shodov. Toženi je najbolj izpostavljeni obraz petkovih (kolesarskih) protivladnih protestov Jaša Jenull. Državno odvetništvo od njega v tožbi zahteva 2255 evrov plus zamudne obresti.

Gre za shod iz oktobra predlanskega leta. Ni mogoče napovedati, ali bo temu sledilo še več deset ali sto tožb, kolikor je doslej bilo protestnih prireditev, ali pa bodo v državnem odvetništvu raje počakali na odločitev sodišča v tej tožbi, preden nadaljujejo z vlaganjem novih, vnaprej izgubljenih tožb. Navsezadnje imajo v državnem odvetništvu poleg tega tudi nekaj drugega dela, lahko bi se denimo ukvarjali s kakovostnim zastopanjem države pred mednarodnimi sodišči.

Odločitev sodišča bo precedenčna, kot je vlado pred časom opozoril generalni državni odvetnik Jurij Groznik. Sodne prakse z izterjavo stroškov policijskega varovanja shodov še ni, ker gre, kot rečeno, za prvi tak zahtevek države v njeni zgodovini. Čeprav te sodne prakse še ni, so v državnem odvetništvu vladi vnaprej pojasnjevali, da gre za nesmiselno vlaganje tožb, a so kasneje ustregli njenim željam. V resnici ne gre za nič kaj drugačen položaj, kot nastane, če fizična ali pravna oseba pri odvetniku v neki poljubni zadevi zahteva vložitev tožbe, čeprav ji odvetnik pojasni, da so možnosti za njen uspeh majhne ali nične.

Zakaj so tudi v tem primeru možnosti za uspeh tožbe tako rekoč neobstoječe? Zakonodaja ne dela bistvenih razlik med neorganiziranimi (neprijavljenimi) in organiziranimi (prijavljenimi) shodi. Ustava enako varuje oboje. To je bilo tudi eno izmed pomembnejših sporočil poletne odločbe ustavnega sodišča o pravici do javnega zbiranja. Z njo je razveljavilo več protiustavnih odlokov, s katerimi je vlada v zadnjem letu in pol prepovedovala ali nesorazmerno omejevala (protivladne) shode. Prav tako so ustavni sodniki posebej poudarili pomen mirnega zbiranja, četudi gre za neorganizirani in spontani shod. In ravno to so petkovi protesti, za katere zdaj država zahteva povračilo stroškov policijskega varovanja.

Odločitev sodišča bo zato, se zdi, lahka. Četudi bi se utegnil v položaju, da bo moral razsoditi o tem, znajti kak politično pristranski ali pa neizkušen in prestrašen sodnik ali sodnica, je sodna veja oblasti v skladu z demokratičnimi standardi urejena večstopenjsko in so tako zagotovljene strokovne in zakonite razsodbe.

Vse to pa ne pomeni, da je mogoče državne tožbe zoper mirne in nenasilne protestnike jemati zlahka. Gre za še eno v vrsti političnih zlorab državnih organov za zastraševanje glasov upora …