Dva leva / Vlado Miheljak: Prilika o golobu, ki je prezgodaj zapel?

Butalski možje so spoštljivo zijali in se čudili: »Mojster Naca, kaj bo to?« Mojster Naca je imel prvikrat klešče v rokah in kladivo, oboje je bilo težko. In je čutil, da mu kladivo in klešče po svoji volji obračata roki, in je dejal: »Pokazalo se bo. Če bo špičasto, bodo vile, če široko, bo lopata.«

»Gradili bomo nekaj boljšega, ne sredine, nekaj, kar bo malo levo, malo desno.«

–So Dražgoše po vašem mnenju simbol pogumnih partizanov, ki so se borili za svobodo, ali simbol tragične usode nedolžnih vaščanov, ki so jih partizani prepustili v nemilosti nacistične vojske?

Pa smo končno presegli obsedenost s sredino! Namreč, v zadnjem času so bili vsi sredinci: krščanski demokrati in socialdemokrati, Jelinčičevi nacionalisti in janšisti, tudi aktivisti Vesne in Čuševi Zeleni, pa Podobnik in njegov Petrič, pa Kovšca, pa Zorčič, pa Počivalšek in vsi, ki iščejo prostor v slovenskem političnem solariju. Le Levica je bila izjema; ki pa je potrjevala pravilo. Skratka, gneča na sredini igrišča, kot na defenzivni nogometni tekmi. No, novinec na političnem odru Robert Golob se je tej mantri radikalno odrekel. Njegova stranka ne bo sredinska. Malo bo levo, malo pa desno. Res je, zveni nekoliko butalsko. A ne po pomoti, ampak zato, ker se je, se bojim, vzhajajoča zvezda na slovenskem političnem prizorišču svojega programa lotila približno tako, kot se je novopečeni butalski kovaški mojster Nace železa. Pač, bomo videli, kaj bo po obdelavi nastalo. Tega ta čas res ne vemo niti pri Golobu. A bojim se, da še sam ne ve. Malo ga imam na sumu, da ne loči zares med konservativnimi in desnimi stališči. Zato bi bilo dobro slišati, s katerimi desnimi stališči nam bo postregel na pokritem pladnju na pogrnjeni mizi.

No, ta uvod zahteva nujen medklic in pojasnilo. Seveda sem tudi jaz za Goloba, da ne bo nesporazuma. Iz čisto sebičnih razlogov. Ta čas, to sem pač trdno prepričan, ima največ možnosti, da povede opozicijo v vladno palačo in s tem Janšo iz nje. Ljudje v njem prepoznajo tako imenovano mandatarsko kompetenco. To je težko spregledati, pa naj je Golob komu všeč ali ne. Je pa ta veliki zalet, s katerim melje vse pred sabo, dvorezen meč. Bolj ko bo samozavesten, več bo govoril. In več nesmislov bo izrekel ter bo zato bolj ranljiv. Tega se bojim. Ne bi namreč želel 24. aprila zvečer poslušati prilike o Golobu, ki je prezgodaj zapel in so ga še pred volitvami oskubli. Moja skepsa in nelagodje pri razvijanju lika novega liderja sta trojne narave. Najprej zato, ker se je po razpadu imperija LDS zvrstilo že kar nekaj zvezd, ki so hitro vzšle in kmalu tudi ugasnile. Cerar je denimo že čisto pogorel. Šarec se tudi ne počuti najbolje. Drugič, ker ne moreš in ne smeš samo zato, da nas »reši pred Janšo«, nekomu dati popolnoma prostih rok, da se ravna po svojem trenutnem navdihu; po programskih načelih, ki so vzniknila šele tisti trenutek, ko so besede pobegnile iz ust. In tretjič, ker pač menim, da je naloga kritičnega intelektualca po dolžnosti kritizirati sovražnike odprte družbe, avtoritarce, samodržce, »svojih« pa ne kritizirati le iz nuje, ampak tudi in predvsem zaradi užitka. V tem s(m)o drugačni od desničarjev.

No, Golob bo moral čim prej, v nekaj dneh, pojasniti, kaj, poleg tega, da želi skupaj s široko demokratično fronto spraviti avtoritarnega samodržca z oblasti, sestavlja njegov politični program. So to vile ali lopata; je to javno šolstvo, javno zdravstvo, socialna država ali pač tenka država, privatizacija. To moramo slišati tudi zato, da bomo vedeli, koliko nas bo stal njegov »produkt« (Golob: »Gradili bomo produkt, ki bo malo levi, malo desni.«). Kdor politični projekt in program reducira na produkt, ne vliva optimizma in zaupanja. Takšnih marketinških akrobatov, prekipevajočih od praznih besed o svojem produktu, so že polna politična pokopališča.

Kakorkoli. Zdaj že lahko rečemo, da bo Pahor odšel iz predsedniške palače tako, kot je vanjo vstopil in v njej predsedoval. Zadnja, a žal še ne poslednja cirkuška vložka sta bila nastop v Dražgošah in intervju za Siol.net. Kot vedno: glorifikacija »taktične kolaboracije«. Od domobranske z nacizmom do njegove z janšizmom. Pač, bolje je, da žrtvujemo mlade Američane, Ruse, Angleže ... kot da se sami izpostavljamo zase, za svojo svobodo in dostojanstvo. Bolje, da žrtvujemo institucije in zatajimo ljudi, kot da bi se zamerili gospodarju ...

Upajmo, da bo Golob na volitvah uspešen, a da ne bo nadaljeval tam, kjer Pahor končuje svoj politični projekt.