Veliki rdeči pes Clifford

Mutacija.

V komediji Sam doma si mali Kevin zaželi, da bi vsi njegovi bližnji izginili. Želja se mu izpolni: res izginejo. Na perverzen način – nanj preprosto pozabijo. V Velikem rdečem psu Cliffordu, posnetem po otroških bestsellerjih Normana Bridwella, pa si mala Emily (Darby Camp) začeli, da bi Clifford, njen rdeči pes (Božičkovo darilo? prikriti komunist?), tako mogočno zrasel, da bi postal strah in trepet – in da bi jo lahko zaščitil pred bitchy sošolkami, ki jo maltretirajo.

Želja se ji izpolni – na perverzen način: Clifford res zraste, res postane mogočen, orjaški (bizarno luštkan digitalni efekt), res postane strah in trepet šolskih barab (tudi znatna gospodarska škoda je neizbežna), toda ne pričakujte grozljivke (ne, Clifford ni Kingov Cujo), temveč le simpatično, »ljubko«, kičasto, kaotično, inferiorno, ne povsem dolgočasno reimaginacijo filma Okja, ki ga je pred nekaj leti posnel Bong Joon-ho, avtor oskarjevskega Parazita. To, da si skuša Clifforda prisvojiti pohlepni podjetnik, ki »razvija« gensko spremenjeno hrano, ne preseneča – sam Clifford je produkt kapitalistične želje po še večjem, še hujšem, še bučnejšem. (kino)