Čakajoč na Minervino sovo 3

Gregor Golobič se je odzval na mojo kolumno Čakajoč na Minervino sovo (7. 1. 2022). Opozoril je na netočnost moje navedbe: »... leta 2008, ko je Janša obvladoval vse ključne medije in nadzoroval skoraj vse institucije, sta (tako pravijo poznavalci) Janković in Kučan zvila roke trem koalicijskim akterjem (Kresalovi, Golobiču ter celo izmuzljivemu Pahorju) in jih brcnila pred kamere na Prešernovem trgu«. O omenjenem dogodku je bilo doslej veliko napisanega in malo oporekanega. A kot navaja Golobič, bi se moralo pravilno glasiti, da je šlo »takorekoč za krvodajalsko akcijo in infuzijo«, da bi ohranili Pahorjevo in opozicijsko možnost relativne zmage. Torej ne rokoborba prostega ali bolj prefinjenega grško-rimskega sloga, ampak nesebično puščanje krvi; ne retorična figura zvijanja rok za potrebe kolumne, ampak krvodajalska akcija kot zgodovinsko dejstvo.

Priznam, da sem doslej naivno verjel ne le v univerzalno veljavnost traktata o dejstvih Golobičevega kolega G. Lukácsa, ampak tudi v opombo nemškega psihologa Welzerja o relativnosti dejstev glede na spominsko funkcijo (H. Welzer: »Ne realiteta po sebi, ampak ritualna obdelava spominskih vtisov ustvari dejanskost na novo.«). Opozorila očitno veljajo za slehernika, ne pa tudi za politika. Četudi bivšega. Vsekakor pa to Golobičevo opozorilo v temelju revidira njegovo javno podobo: ni najbolj cinični in arogantni (bivši) politik, ampak dobri samaritan. Vzeto na znanje!

Me je pa začudilo Golobičevo navdušenje nad opombo sicer spoštovane Drage Potočnjak, da sem se pri samopredstavitvi protagonistov zelene stranke Vesne osredotočil na to, kar sta govorila, ne pa na to, kaj sta dejansko mislila. Doslej sem naivno verjel, da sva z Golobičem usklajena vsaj glede tega, da so v politiki besede dejanja. Tega razhajanja v razumevanju pomena besed v politiki si ne znam pojasniti drugače kot posledico delovanje kmečke (kmetovalske) naveze Macerl-Pivec-Golobič (ne nujno v tem vrstnem redu); kot stanovske naveze. Njihova dežela pač.