Dovolj mi je

Sem ena izmed mnogih žrtev druge svetovne vojne v Sloveniji. Ni nas več veliko, sama bom, rojena sredi vojne, ravnokar praznovala devetinsedemdeseti rojstni dan.

Pozivam vse moje sotrpine, njihove potomce in vse ostale ljudi dobre volje, ki želijo živeti v miru in medsebojnem spoštovanju, da skupaj pozovemo brezobzirne politične povzpetnike nove ’demokracije’, da prenehajo izkoriščati stiske naših družin in da nehajo zastrupljati mladino s svojim koristim in tešenju svojih občutkov krivde podrejenim prikazovanjem naše polpretekle zgodovine.

Vojna je največja zloraba človeškega zaupanja, saj močni, brezčutni in pokvarjeni zlorabljajo domoljubje, vero in zaupanje prebivalstva za kopičenje oblasti in denarja. Po svoje so zlorabljeni tudi politiki, kot je bil Hitler ali kopica sodobnikov, s slovenskimi vred, ki podležejo vojni logiki zaradi potreb svojega jaza, kar znajo bogati in brezobzirni odlično izkoristiti. V vojni umirajo nedolžni, ker zaupajo, ker ne vedo, ker si ne znajo in ne morejo pomagati.

V Sloveniji zaradi podpihovanja oblasti željnih politikov nadaljujemo vojno med brati, med sosedi osemdeset let po vojni, kar je izjemno žalostno in pogubno za narod, predvsem pa skrajno nekorektno do naših potomcev, ki zaradi bolnih ambicij ljudi na oblasti ne morejo živeti v miru. Pozabljamo, da so naše medbratsko klanje zakuhali tujci, sodobni roparji, ki jim je vsako medsebojno klanje prebivalstva zmanjšalo lastne izgube. Vas to kaj spominja na dogajanje v Sloveniji danes?

Sredi vojne morije, ko so se ljudje skušali znajti, kot so se znali in mogli, ko je oblast pobegnila na varno ali pa se skušala skupaj s katoliško cerkvijo v Sloveniji prilagoditi močnejšemu, se je rodil odpor proti okupatorju, za mnoge, ki jim ni bilo vseeno, kaj se dogaja, edina svetla točka v vojni zmešnjavi.

Ste se kdaj vprašali, kako to, da so zmagali v ljudskem odporu prav komunisti? Slovenija je imela tedaj veliko revežev, ljudi brez vsake perspektive. Moj oče in njegovih šest bratov in sester, ki jih je ob invalidni materi oče zapustil, so za zajtrk jedli regrat, polit s toplim kisom in v tovarni pohištva, kjer je delala moja stara mati, ki so jo otroci z vozičkom vozili v dolino na delo, ker ni mogla tako daleč sama hoditi, je v lesenem podu na delovnem mestu, kjer je delala, njena zdrava noga, na katero se je upirala pri delu, izvrtala luknjo. Ko je moj oče, zdravnik, prišel od porodnice, kjer ga je takoj za vrati, poleg petih otrok, ob trpeči porodnici pričakala luža krvi, je poslal iz naše kuhinje, ko se je vrnil domov, ubožni družini košaro z jedmi. ’Saj ženska po taki izgubi krvi brez hrane ne bo mogla priti k sebi, če ne bo imela kaj jesti’, je dejal. Revščina je bila prvi razlog, da so partizani v Sloveniji lahko preživeli in se učinkovito upirali mnogo močnejšemu sovražniku. Obljuba večje enakopravnosti, odprave revščine, dostopnih šol in zdravstva za vse prebivalstvo je pritegnila mnogo revnih.

Drugi razlog je bil sočutje do lačnih, prezeblih in strganih mladih ljudi, ki so trkali na vrata kmetij ponoči, saj jih praviloma sočutni Slovenci niso mogli odsloviti. Marsikatera mati je mislila na svojega sina ali hčer, izgubljenega v vojni vihri, ko je dajala partizanom hrano.

Tretji razlog je bil nedvomno strah, saj so prihajali po hrano in obleko, po toploto ljudje s puškami. Da so ljudje na podeželju preživeli, so se morali znajti, kakor so vedeli in znali med tremi vojskami, ki so prihajale na vas.

In četrti razlog je bil, da so se komunisti borili za  svoj prostor pod soncem že od nastanka predvojne Jugoslavije dalje, preganjani in pogosto v ilegali in so bili zato izkušeni in dobro organizirani.

Zakaj je že nastala oktobrska revolucija? Zaradi prehude revščine v Rusiji. Torej naj si vzpon komunizma v Sloveniji pripišejo kar tisti, ki so bogateli na račun brezmočnega, premalo izobraženega prebivalstva v Sloveniji.

Nedvomno je partizanska vojska v vojni delala napake, delala jih je tudi domobranska in žal, še najmanj, dobro organizirani okupatorji. A mnogo medsebojnih pobojev Slovencev in izdaje na tej in na drugi strani, je bila posledica sprostitve medsebojnega sovraštva sosedov, sokrajanov in someščanov, kar je podpihoval sovražnik in žal tudi katoliška cerkev v borbi za ohranitev svojega premoženja in nadvlade nad prebivalstvom. Moj oče je bil civilist, nikoli organiziran vojak. Priskočil je na pomoč vojski, ki je šla mimo naše vasi z ranjenci. Da je bela vrana med slovenskimi zdravniki, je zapisal tistim, ki so odločali o njegovem življenju, njegov kolega, zdravnik, ker se mu je moj zaupljiv in premalo razsoden oče v družbi posmehoval.

Po vojni so zmagoviti oblastniki morali opravičevati nesmiselne smrti, kot je bila smrt mojega očeta, pa so ga naredili za belogardista, za četnika, eden od nadebudnih povojnih piscev je celo napisal knjigo, v kateri je zapisal, da je moj oče iztikal partizanom oči. K sreči za nas, pet sirot, ta knjiga ni bila nikoli objavljena.

Enakemu početju smo priča tudi danes, ko skušajo spreobrnjeni komunisti na vse načine prepričati prebivalstvo, kako dobri protikomunisti so, da bi zakrili svoje nekdanje početje. Blatijo vse, kar smo zgradili po vojni otroci vojne, ki nismo imeli z medsebojnim sovraštvom in pobijanjem ničesar.

Res je, komunisti so delali napake, vsak, ki pride na oblast, jih dela, več kot ima oblasti, večje in bolj boleče za prebivalstvo. A za razliko od sedanjih oblastnikov so omogočili nam, veliki množici nekomunistov, da smo zgradili visoko socialno državo, kjer smo imeli vsi boljši dostop do šolstva in zdravstva kot prej, kjer smo imeli varne službe, dostojna stanovanja in hiše, kjer smo pred sedanjim ’zlatim’ časom imeli samo petindvajset beračev na cesti v Ljubljani, pa še tistim so uredili prenočišča na Poljanski cesti, da niso zmrznili. Komunisti na oblasti so znali bolje razporediti sredstva, ki smo jih vsi zbirali v državno blagajno, med prebivalstvo – brez večjih kraj in korupcije. Se spomnite dovtipa, ki je krožil po Sloveniji po ’demokratizaciji’ dežele? Da komunisti v petdesetih letih niso pokradli toliko kot sedanja oblast v enem letu?

Predsednik Milan Kučan, sam žrtev vojne, je bil moj vrstnik, torej del generacije, ki je Slovenijo pripeljala blizu najbolj razvitim deželam sveta. V komunistični partiji se je kalil kot politik četrt stoletja. Mnogi mi boste pritrdili, da je prav on kot izjemno luciden in moder politik največ, kar nam je dala komunistična partija, saj je s svojimi sodelavci pripeljal Slovenijo praktično brez človeških izgub v nov družbeni red. Poglejte znova na Hrvaško in nesrečno Bosno pa na Srbijo, ki je izgubila cvet svoje mladine za zadovoljevanje potreb ega svojih voditeljev.

Obsojam početje generacije, ki se je rodila v naraščajočem standardu povojne Slovenije in si skuša, nesposobna voditi ljudi v miru, s pomočjo obujanja najbolj bolečih spominov vojnih časov in sprevrženih razlag dogajanj tedanjega časa pridobiti politično oblast.

Pozivam vse ljudi dobre volje, da se upremo temu početju, za nas, za naše otroke in posebej za naše vnuke. Slovenci, majhen narod, ki je eden redkih v Evropi, ki mu je v tisočletnem suženjstvu uspelo ohraniti svojo identiteto in svoj jezik, si to zaslužimo. Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko samo živimo z njo in si rečemo: nikoli več nas ne bo nihče spravil v bratomorno vojno.