Izgubljene iluzije

Salonski kapitalist.

Balzac je pisal v času, ko se je v Franciji vse obrnilo in prelomilo – zgodovina, religija, umetnost, pravo, običaji, razredi. Ostanki starega Imperija, ki je razpadel, so vztrajali in se mešali z novo buržoazno plutokracijo, ki je imitirala običaje in rituale stare aristokracije. Celo kralj Louis-Philippe je bil le artificielni buržoazni kralj. S padcem Napoleona, restavracijo in julijsko revolucijo je bilo herojskega obdobja Francije konec – heroje so zamenjali špekulanti, »uživalci kapitalističnega družbenega reda«, kot je rekel György Lukács. Vstajal je kapital – in to nezadržno, neodjenljivo, neubranljivo. Geslo dneva se je glasilo: »Enrichissez-vous!« Ja, geslo dneva je postal hedonizem – vsi so hoteli uživati, trošiti, bogateti.

Po revoluciji in Napoleonu je na sceno stopila »epikurejska generacija«. Ljudje so se delili le še na blagajnike in lopove. Kapitalizem je prežel vse – mesto in vas, materijo in duha, ideje in literaturo. Podolgem in počez. Na lepem je bilo mogoče z vsem trgovati. Brez izjeme. Vse je bilo reducirano na tržno vrednost, tudi geniji. Pisanje je postalo delo – proizvajanje za trg. Literatura je postala blago, špekulacija – doživela je svojo prvobitno akumulacijo kapitala. Sredi te orgije mladega, hormonskega, viralnega kapitalizma se dogajajo Izgubljene iluzije, posnete po Balzacovi klasiki. Lucien de Rubempré (Benjamin Voisin), provincialni poet, lačen, ambiciozen in primahunski, a iz nižjega sloja, po burni romanci, ki povzroči škandal, odpotuje v Pariz, kjer s pomočjo baronice (Cécile de France), žene bogataša (»starega kot zidovi njegovega gradu«), s katero se je zapletel, zleze ravno dovolj »visoko«, da se lahko vključi v kapitalistično bitko talentov in egov, interesov in ambicij, nečimrnosti in sanj, tako da kmalu izgleda kot first adopter kapitalizma.

Pohlepni tekmeci (Xavier Delon), cinični časopisni uredniki (Vincent Lacoste), ošabni založniki (Gérard Depardieu) in bujne igralke (Salomé Dewaels), med katerimi pristane, iz njega potegnejo najboljše in najslabše, tako da postane popolna alegorija kapitalizma – narcistični stroj za zapeljevanje, večni šampanjski oglas zase, perverzni teater krutosti, kombinacija »dobrih« in »slabih« plati, a »slabih« se ne more znebiti. Tako kot se jih ne more znebiti kapitalizem, saj ga poganjajo prav »slabe« plati. Kapitalizma ni brez njegovih »slabih« plati. Ko pa se Lucien, salonski kapitalist, zaposli pri nekem senzacionalističnem, tabloidnem časopisu, potemtakem v vsemogočni industriji lažnih novic (»Za resnično imamo vse, kar je verjetno«), in ko se mu ob kopičenju slave, moči, uspeha in denarja nakopiči še dolg, ki ga ne more odplačati (ker je neodplačljiv), je to več kot le namig, da je to, zdaj, še vedno isti kapitalizem kot pred 200 leti – kapitalizem, v katerem lahko vlado vodi bankir. (Cankarjev dom)