Film / »Politike in aidsa ni mogoče ločiti«

za +

Umetnost vstaje.

Wojnarowicz, doku o Davidu Wojnarowiczu, newyorškem avantgardnem multimedijskem umetniku (slikarju, filmarju, performerju, pesniku, hustlerju, aktivistu ipd.), »rivalu« Jean-Michela Basquiata, Burroughsovem ljubljencu, enem izmed princev East Villagea, ki ga je na začetku devetdesetih vzel aids (»Ugotovil sem, da me je ob bolezni okužila tudi sama bolna družba«), me je spomnil na Velvet Underground, doku o bendu Velvet Underground, o katerem ni ravno preživelo prav veliko filmskih posnetkov, zato si je moral Todd Haynes izmisliti nadomestni vizualni jezik, s katerim je ujel prelomnost, globino in širino tega benda.

»Zelo sem se trudil, da bi bil normalen in da bi me sprejeli. In v nekem smislu je to popolna izguba časa.«

Tudi Chris McKim si mora izmisliti nadomestni vizualni jezik, s katerim zajame življenje zelo agilnega, bojevitega, gverilskega, transgresivnega genetovskega umetnika, ultimativnega prekarca, ki se je spopadel z brezčutnimi ščurki Reaganove dobe, družbo vse hujšega tveganja, urbano svinčenostjo, revščino ameriškega sna in obscenost neoliberalnega kapitalizma, apatičnega do drugačnih in žrtev aidsa. »Zelo sem se trudil, da bi bil normalen in da bi me sprejeli. In v nekem smislu je to popolna izguba časa.« Zato ne preseneča, da ne govorijo le arhivski materiali, njegovi grafiti, njegovi plakati, njegovi prijatelji in prijateljice (npr. Fran Lebowitz), njegovi ljubimci in njegovi avdiodnevniki, temveč tudi sporočila z njegove telefonske tajnice. Umetnost je včasih vstaja. Včasih pa ni nič političnejšega in nič radikalnejšega od seksa. »Politike in aidsa ni mogoče ločiti.«

(Google Play, iTunes ipd.)

=i-5VIi8qjv0