Teorija zarote brez zarote

Da živimo v čudnih časih, je jasno. Da tudi sami postajamo vse bolj čudni, ravno tako. Čeprav doživljamo vsaj delen suspenz življenja, naša realnost divje brbota in poka po šivih. Na to se odzivamo na dva načina, ki sta med seboj bolj povezana, kot se zdi: z množično derealizacijo realnosti in intenzivnim porealjenjem nekaterih fikcij.

Že dolgo ni kak proizvod tako imenovane množične kulture tako dobro zadel te dvojne logike naše realnosti kot Netflixov hit Don’t look up. Vem, film je takoj sprožil kontroverzo, zlasti med kritiki, ki mu očitajo marsikaj. Sama vsekakor pripadam drugemu taboru in mislim, da je film precej v polno zadel dominantno logiko odzivanja na položaj, ko se naša realnost dejansko lomi in nam tla izginjajo izpod nog. Don’t look up je komedija oziroma satira, ki zelo učinkovito zareže v afektivno nabuhlost sedanjosti, v poplavo besed in podob, ki ne zgrabijo več in nimajo nobenih konsekvenc. To je po drugi strani zgolj hrbtna plat neposrednega porealjenja besed, dojemanja besed kot naše edine realnosti, edinega realnega. V tej situaciji besede nimajo več česa »zgrabiti«, lahko le same sebe grizejo za rep.

Don’t look up je film, v katerem podnebna kriza dobi podobo velikanskega kometa, ki se približuje Zemlji in ki bo ob točno določljivem času treščil vanjo in jo uničil. Pravzaprav je narobe reči, da gre za film o podnebni krizi, dejansko gre za film o kolektivnem odzivu na podnebno krizo. Kot rečeno so film številni kritiki sprejeli odklonilno. Kritiki CNN, Guardiana, New Yorkerja in številnih drugih so mu med drugim očitali, da »v prizadevanju za to, da bi propagiral svojo stvar, zgolj odtuji tiste, ki bi jih njegovo sporočilo moralo najbolj ganiti«. Formulacija je iz kritike na televiziji CNN, a na las podobno poanto najdemo tudi v številnih drugih ocenah. Poanta je simptomatična v marsikaterem pogledu, med drugim v bizarno pokroviteljskem odnosu do »(malih) ljudi«, ki bi jih moral film pridobiti za svojo stvar, namesto tega pa jih menda odtuji. V podobno smer gredo očitki, da film do »ljudi« zavzame vzvišeno in posmehljivo držo. – A kaj je konec koncev bolj vzvišenega in pokroviteljskega od drže, »saj razumem poanto, samo ljudje je ne bodo, ker se jim film ne približa dovolj«? No, ljudje so presodili drugače in zgodilo se je prav nasprotno: film je res odtujil marsikaterega sofisticiranega kulturnega kritika, med »navadnimi ljudmi« pa požel izjemen in nepričakovan uspeh. Je dobesedno »zažgal«. Obstaja rek, da je realnost pogosto bolj neverjetna od fikcije. In ob filmu Don’t look up bi lahko rekli, da izjemno nazorno pokaže natanko to. Pokaže pa tudi, kako je realnost bolj komična, bolj smešna od najbolj smešne komedije: to, kar filmu očitajo kot groteskno pretiravanje, je naša realnost, kamorkoli pogledamo. In ko se temu smejimo, nas smeh hkrati mineva. Smeh nas mine, ker je ob vsem nesubtilnem pretiravanju in karikiranju vse še preveč res. V nasprotju s prepričanjem, da če film »ne bi tako pretiraval in karikiral, bi bil bolj verodostojen«, mislim, da je res prav nasprotno: ob vsem pretiravanju in karikiranju film komaj dohaja realnost. V tem je njegova verodostojnost in »ljudje« so to očitno zelo dobro razumeli.

Čas je naklonjen teorijam zarote, pa vendar bi bilo napačno v njih videti jedro in bistvo problema naše družbe.

Zgodilo pa se je še nekaj zanimivega: nad Netflixovim zvezdniškim blockbusterjem o podnebnih spremembah, ki so ga kritiki pretežno okrcali, so bili navdušeni – podnebni znanstveniki! Zadeva je dejansko zabavna, saj le redko vidimo, da se znanost in »popularno mnenje« tako ujameta. Film predvsem zelo učinkovito uprizori frustracijo in nemoč; nemoč vpričo množične proizvodnje derealizacije realnosti in kraje te; derealizacije in kraje realnosti, v kateri »ljudstvo« v resnici lahko participira le kot publika, saj nima nobenih realnih vzvodov delovanja. Filmu so med drugim očitali, da je »blunt« (robat in nesubtilen), toda blunt je predvsem realnost, v kateri je lahko izumrtje nekaj, kar nas sploh ne gane. Konca sveta se polastimo, še preden se zgodi, in prav to je način, kako realno konca učinkovito derealiziramo, hkrati pa poskrbimo, da bo ta konec zanesljivo prišel. Ker konec sveta seveda ni le fantazma. Je pa fantazma konca sveta (na primer uprizarjanje tega iz ptičje perspektive) eden od načinov, kako ravno derealiziramo realno konca. Trdim, da Don’t look up ni še ena filmska fantazma konca (teh je bilo v zadnjih letih dejansko že veliko), poudarek sploh ni na tem. Pač pa je film o naši aktualni kolektivni fantazmi, ki jo raztrešči realno konca. Ali še drugače: film nazorno pokaže, da sicer prepotrebni »kolektivni odziv« na velike krize danes obstaja le še kot tvorba nezavednega.

Film se je nekaterim kritikom zdel tudi premalo duhovit oziroma duhovit le na obrobju: na primer tam, kjer se obregne ob zanikovalce in teoretike zarot.

Toda ena njegovih največjih kvalitet je natanko to, da teoretikov zarot ne postavlja v jedro problema. In da osrednji (politični in medijski liki) niso enostavno pojave à la Trump in voditelji televizije Fox News, ampak se še bolj približajo tako imenovanemu liberalnemu mainstreamu – pravzaprav v filmu vidimo mainstream kot neprepoznavno zmes enih in drugih, neprepoznavno predvsem zaradi tiste temeljne skupne točke, v kateri se v nekakšnem spektakularnem resničnostnem šovu srečujeta kovanje dobička in oblast, vse druge razlike pa zbledijo. (V prizoru v Ovalni pisarni na predsedničini mizi za hip vidimo fotografijo, na kateri se prijateljsko ali pa »poročeno« objema z Bilom Clintonom: ali potrebujemo še kak bolj neposreden dokaz, da si film ne olajša dela s tem, da bi za tarčo vzel preprosto Trumpa in trumpizem, čeprav tudi referenc nanj seveda ne manjka.) Čas je naklonjen teorijam zarote, pa vendar bi bilo napačno v njih videti jedro in bistvo problema naše družbe. Zdi se mi, da problem teorij zarote popolnoma zgrešimo, če ne vidimo njihove notranje povezave s tem, kar na drugi strani nastopa kot »racionalni liberalni mainstream«; torej notranje povezave z osrednjo tarčo njihovih napadov (tarčo, ki tudi sama sebe dojema kot nasprotje teoretikov zarot in branik pred njimi, čeprav je to precej daleč od resnice).

Naj pojasnim, spet s filmom. Teoretiki zarote so v filmu samo ena, precej obrobna verzija tega, kako se ne soočamo z realnostjo (prihajajočega kometa). Prevladujoči družbeni odziv nikakor ni neposredno zanikanje kometa (podnebnih sprememb), ampak njegova inkorporacija v business as usual.

Naj mi bo dovoljeno v nadaljevanju izraz ’elite’ uporabljati v pomenu prepleta ekonomske, vojaške, politične in medijske moči, ki v svoji sinergiji de facto kroji naš svet in njegovo prihodnjo podobo. V tem pomenu elite nedvomno obstajajo, vendar pa teorije zarote praviloma zgrešijo način, kako delujejo. Vzemimo tole skrajno situacijo: s tem, da bo jutri konec sveta, lahko danes zaslužim milijardo dolarjev.

Zdravorazumsko vprašanje se seveda glasi: in kaj boš s to milijardo dolarjev počela jutri, ko bo konec sveta? Ali ni v perspektivi tega Konca popolnoma vseeno, ali zaslužim to milijardo ali ne? Morda, razen če ni služenje te milijarde moj način, kako (zase) učinkovito zanikam/potlačim realno konca. Služenje milijarde tu ni, kljub temu da bo jutri konec sveta, ampak je bolj nekakšen (družbenoekonomski) fetišistični obred derealizacije, utajitve realnosti konca. Podobno kot v freudovski teoriji fetišizma bi bilo napačno reči takole: racionalno sicer vem, kako stvari stojijo, a nezavedno še vedno verjamem nekaj drugega (npr. da ni smrtonosnega kometa), in v skladu s tem tudi delujem. Poanta je v tem, da fetiš (v tem primeru sklepanje poslov in kovanje dobička) to verjame namesto mene, sama pa sem »racionalna«, »kulturna« in osvobojena tega verovanja. V neobstoj smrtne nevarnosti zame verjame po eni strani moje družbenoekonomsko delovanje in po drugi strani teoretiki zarote, od katerih pa se lahko prikladno ogradim in se posmehujem njihovi neumnosti, čeprav s svojim delovanjem enoznačno kažem, da sem z njimi istega mnenja, kar zadeva vero oziroma nejevero (v resničnost nevarnosti).

Ta »psihološka« razlaga se mi zdi prepričljivejša kot preprosto sklicevanje na »iracionalni pohlep«. Ker ima svoj ratio, svojo psihično ekonomijo, ki pa je v isti sapi družbena ekonomija, oziroma ki jo omogoča prav obstoječa družbena ekonomija, način, kako ta deluje.

Priljubljena referenca teoretikov zarote je film Trumanov show, kjer se občinstvo gigantskega resničnostnega šova zabava ob junaku tega showa, ki ne ve, da to je (ki skratka ne ve, da nastopa v resničnostnem šovu) in za katerega uprizarjajo fiktivno realnost (z nebesnim svodom vred). Vsi so tam zato, da bi za to eno osebo ustvarili fiktivni svet, jo prepričali o njegovi realnost in jo obdržali v njem.

Kar se danes dogaja, je v resnici nekaj precej drugačnega. Prvič, elite fiktivni svet ustvarjajo predvsem same zase, ne za nas; za to, da lahko same še naprej verjamejo, da ni s svetom nič narobe, in da se, z nekaj iznajdljivosti, »prilagoditvami« in izboljšavami lahko nadaljuje v še svetlejšo prihodnost. A ta njihova nora vera deluje tudi na nas: ko jih gledamo, kako nadaljujejo business as usual, začnemo tudi sami verjeti, da ni nič narobe in da se moramo le malo prilagoditi. Trumanov show danes ni nič drugega kot tako imenovani realni svet kapitala, borze, finančnih trgov, transakcij in balonov, ki ga – tudi z našo pomočjo – elite uprizarjajo predvsem zase. Od tega imajo obilne materialne koristi in hkrati psihološki dobiček, ki ga zagotavlja »fetišistična utajitev« katastrofe. Katastrofične realne učinke tega pa plačujemo vsi.

V filmu je veliko genialnih stavkov, časopisnih naslovov, ki učinkovito povzemajo absurdnost situacije, na primer: »Približuje se smrtonosni komet, ali bomo letos izpeljali Super Bowl?« Ta formulacija dejansko še veliko bolje povzema logiko dane situacije kot pa samo neposredno zanikanje (če bi se na primer naslov časopisnega članka glasil: »Komet ne obstaja!«). Ker tudi pri njej gre v osnovi za zanikanje, ki pa nastopa v obliki vednosti o realnosti in fetišistični utajitvi te. Lahko pa bi rekli tudi takole: teoretiki zarote formalno, verbalno zanikajo grožnjo, prevladujoča reakcija elit pa jo zanika realno oziroma praktično.

Elite dejansko ne verjamejo v to, kar lahko počasi že vsi jasno vidimo in občutimo. Zato je čas, da jih tudi v resnici vkrcamo na raketo in pošljemo v njihovo vzporedno vesolje. In si Zemljo in družbo vzamemo nazaj.

Teorije zarote imajo prav v eni točki: elitam – če ohranimo ta izraz – ustreza dvoje: da je grožnja v zraku in da jo poskušajo unovčiti, speljati vodo na svoj mlin. Za to, da bi jo lahko unovčili, se posvetili njenemu unovčevanju, pa ravno ne smejo čisto zares verjeti v njeno realnost, čeprav lahko o njej veliko govorijo. Za teoretike zarote je to dokaz več, da nevarnost dejansko ne obstaja in da jo elite samo uprizarjajo, da bi nas podredile. Nezavedno »elit«, njihovo patološko norost, tako razglasijo za objektivno realnost. Sklepanje poteka takole: ker elite same (očitno) ne verjamejo zares v nevarnost, nevarnosti ni. Teoretiki zarote v tem smislu neposredno uprizarjajo nezavedno elit: prav tisto norost, na katero se opira njihova »racionalnost«.

Mimogrede, pri pandemiji covid-19 smo videli, kako družbeno razdiralno je to, da same oblastne elite ne upoštevajo zaščitnih ukrepov. Vzemimo razvpito žuriranje na Downing Streetu: ljudje so besni, ker pravila ne veljajo enako za vse in ker jih tisti, ki jih določajo in nam jih vsiljujejo, sami ne spoštujejo. Hkrati pa je morda še bolj razdiralno tisto sporočilo takšnih žurov, ki ga tako rekoč nihče ne omenja: da jasno sporočajo, da te elite ne verjamejo zares v realno grožnjo oziroma v to, da lahko prizadene njih, da se njim res lahko kaj zgodi. Še bolj kot kršitev lastnih pravil – dejstvo, da v družbeni praksi z elitami niti najmanj ne živimo v istem svetu in da zanje veljajo popolnoma druga pravila – je razkrajajoče to prikazovanje, ta display njihovega nezavednega, v katerem (zanje) grožnja ne obstaja zares, saj so tudi »biološko« posebna vrsta. In namesto da bi to, dobesedno groteskno norost elit obrnili proti njim, v tem bi bila vsaj moja teza, teoretiki zarot derealizirajo njo samo. »Niso tako nori«, pravijo, vse skupaj je v resnici zarota, Masterplan: dobro vedo, kaj delajo. Prav ta predpostavka pa elitam omogoča, da še naprej derealizirajo katastrofo, ki jo same povzročajo. To je ključna napaka zarotniškega odziva, na katerega bi morali odgovoriti: Ne, res so tako nori! In prav zato nas mora biti strah! Dejansko ne verjamejo v to, kar lahko počasi že vsi jasno vidimo in občutimo. Zato je čas, da jih tudi v resnici vkrcamo na raketo in pošljemo v njihovo vzporedno vesolje. In si Zemljo in družbo vzamemo nazaj. To je po mojem sporočilo filma Don’t look up, za katerega bi se morda najnatančnejša kratka opredelitev lahko glasila: teorija zarote brez zarote.