Komentar / Noč legvana in jutro gospoda Olaja

Malokdaj se počutim ogroženega. Dve desetletji sem se družil z obsojenci po vseh slovenskih zaporih, zašel sem tudi v kakšnih šestdeset tujih, pa nikoli nisem imel občutka, da bi mi kaj grozilo. Ne tako redko sem se tudi sam pogovarjal v prostoru, kjer je bilo več deset obsojenih brez paznikov. Zdaj hodim po odprtem, domnevno svobodnem okolju in se počutim dosti manj sproščeno.