Noč legvana in jutro gospoda Olaja

Malokdaj se počutim ogroženega. Dve desetletji sem se družil z obsojenci po vseh slovenskih zaporih, zašel sem tudi v kakšnih šestdeset tujih, pa nikoli nisem imel občutka, da bi mi kaj grozilo. Ne tako redko sem se tudi sam pogovarjal v prostoru, kjer je bilo več deset obsojenih brez paznikov. Zdaj hodim po odprtem, domnevno svobodnem okolju in se počutim dosti manj sproščeno.

Že trideset let se preživljam s pisanjem, in sicer takim, kjer se kritičnost zahteva, ne samo pričakuje. Če raziskuješ družbene pojave in procese, pa bi rad kaj spremenil, ali to želi celo naročnik raziskovanja, je kritičnost neizogibna sestavina. Dobro, priznam, sem že upokojenec in dohodki niso več odvisni od ostrine zapisa, a navada pač ostane.

Premišljujem o odzivu policijskega šefa, ki nalaga kazen svojemu bivšemu kolegu, nekdanjemu ministru Pavlu Gantarju. Kazen zaradi izjave, ki je samo nekoliko razčlenjeno besedilo sveže razglašenega »boba leta«, najboljše domislice po ljudski sodbi, ki sporoča, da je treba varovati ljudstvo pred njegovimi predstavniki?

Naj izpustim prijateljevo ime, da ne spodbudim še postopka zoper njega. Že dolgo časa postaja vse bolj jasno, da se je treba bati številnih vodij današnjega časa. Če z opozarjanjem na solzivec in vodo, kar se zliva po nedolžnih ljudeh, tvegaš kazen, potem sem se zamislil nad večino svojih zapisov, vključno s pričujočim. Brez dvoma vzbujajo vsaj prizadetost, saj je to njihov namen. Najhuje je, če pišeš in nikogar nič ne gane.

Besedilo člena je resda ohlapno, a razum bi moral obveljati. Vendar ga v mnogih dejanjih oblasti ni videti. Zato po eni strani Gantarju ni treba biti preveč v skrbeh za izid postopka, po drugi strani pa smo lahko prizadeti in v strahu, celo ogroženi vsi, ki se oglašamo. Če mejo prizadetosti tako rahločutno, kot v opisanem primeru, določa užaljeni priložnostni vodja, bo primerov lahko hitro več, kot bi jih zmogla reševati sicer izvrstno organizirana pravna pomoč državljanom. Prepuščeni lastni iznajdljivosti bodo številni ob visoke zneske.

Neusmiljena obravnava državljanov, spomnimo se samo mariborskih dijakov in njihovega rezervnega rablja v ženski podobi ministrice Kustec, mora zasejati strah med vse ljudi. Z otroki vred.

Ne preseneča, da Olajev šef policiste lahko ozmerja z lenuhi, pa se ne zgodi prav nič podobnega. Prav tako je prvi policist popolnoma miren, ko novinar, zaprisežen podpornik sedanje oblasti, zapiše, da je za sodelavce moje ustanove primeren le kramp. In to ne v roke, ampak v tilnik. Pa takoj pridela štirideset všečkov.

Naj ponovim, kar sem pred časom za podobne primere že napisal in se mi zdi, da iz dneva v dan bolj drži. Gre za sindrom ranjene zveri. Grozi namreč, da bo večina ljudstva aprila dokončno prepoznala pravo naravo sedanje oblasti. Iz dneva v dan ta strah narašča in z njim uničevanje vsega, kar se zdi napoti. Če ne gre z uničevanjem, pa s podkupninami oziroma z bombonjerami, kot smo slišali.

Ko gre za nasilje, mi na misel prihaja pojem narcisističnega besa. Ko človeku, ki je neskončno zagledan vase, nezmotljiv, najpametnejši, odločen v pogumnih dejanjih, skratka blizu popolnosti, in ob tem premore še obilje priložnostne (seveda lažne) skromnosti, pokažeš ogledalo, tvegaš umor. Mačeha iz Sneguljčice je resničnejša, kot si mislimo. In ko dvorni pesnik Petronij izreče uničujočo kritiko Neronovi pesmi, za katero je imperator, znan po zagledanosti v svoj umetniški domet, zlasti pa po svoji okrutnosti, pravkar požel ovacije vseh hinavskih poslušalcev, vsi vedo, da si je ta arbiter elegantiarum, razsodnik umetnosti, s svojo kritiko pravkar podpisal smrtno obsodbo. A pretkani mojster besede si reši življenje z mirno oceno, da je veliki Neron sposoben še dosti boljših stvaritev, kot je bila pravkar slišana. Neron si ganjen vzame kompliment k srcu, objame Petronija in še zažge Rim.

Pri nas je prav tako v plamenih že marsikaj, morda tudi zaradi medsebojnega spodbujanja oblastnikov, kaj se da še uničiti. RTV, STA, vsi kritični mediji, s(p)odobna kultura, policijski sindikat, tožilstvo, sodišča, še posebej ustavno. Prav tako pa ne smejo roki pravice, zlasti policijske, uiti posamezniki, ki se oglašajo s kritičnim razmišljanjem. Neusmiljena obravnava državljanov, spomnimo se samo mariborskih dijakov in njihovega rezervnega rablja v ženski podobi ministrice Kustec, mora zasejati strah med vse ljudi. Z otroki vred.

Naj zaključim z neuničljivim optimizmom in prispodobo iz naslova, ki sem jo pred kratkim že uporabil v nekem zapisu, a je primerna tudi za sedanje dogajanje. Kaj pa, če so Gantarjeve besede dosegle terapevtski namen in je policijski šef globoko prizadet uzrl svojo lastno podobo? Ameriški dramatik Tennessee Williams je v drami Noč legvana orisal značaj neke osebe takole: »Ta gospodična je tako visoko moralna oseba, da bi jo popolnoma uničilo, če bi kdaj slučajno odkrila, kakšna je v resnici.«

Kaj, če se je Olaju zgodilo prav to, a v tej hudi prizadetosti zaradi neizogibne transformacije osebnosti tega jutra še zadnjič piči s škorpijonovim želom?

Ker pa še zdaleč ne gre zgolj za omenjenega gospoda, ampak za druščino, ki si zasluži skupinski portret, je čas, da se začnemo pripravljati na ta likovnoterapevtski projekt in aprilsko odprtje razstave.