Višje plače zdravnikov

Vsi delodajalci in delojemalci vedo, da so pogajanja o plačah tudi pogajanja o dolžnostih in obveznostih. Pogovor o spremembi zneska na plačilni listi je hkrati vedno pogovor o tem, kaj bo na primer zaposleni dodatno delal ali kako se bo izboljšalo njegovo delo, kakšne so v tem primeru njegove obveznosti, bo še lahko delal popoldan za koga drugega. In če je že nekako sprejeto, da naj bi zdravnikom pripadale višje plače, smo pričakovali, da bo obvezni del teh pogajanj celoten paket, da bo del dogovora tudi mala reforma zdravstva. Da se na primer sorazmerno uredi vprašanje dvoživk, da se uvedejo nagrajevanje kakovostnega dela in sankcije za nedelo (da, tudi taki zdravniki obstajajo), da se hkrati določijo novi količniki za pripad pacientov, da se na novo določi cena nadure, ki je zdaj izjemno visoka, ker so tako zdravnikom doslej višali osnovno plačo, možnost popoldanskega dela – da se torej uredijo anomalije, o katerih se je mogoče dogovoriti le na takšnih pogajanjih.

Slovenski zdravstveni sistem je res sam po sebi ena velika anomalija, ki dela upravičeno nezadovoljne zdravnike in druge zdravstvene delavce, vse bolj pa začenjajo nezadovoljstvo kazati tudi bolniki. To ni nič nenavadnega: vsak mesec prebivalke in prebivalci Slovenije namenijo občuten del dohodka za zdravstveno zavarovanje, torej za zdravstveni sistem: najprej neposredno od plače, nato z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem pa seveda s plačevanjem zobozdravstvenih storitev, ki jih večina financira sama, kakopak morajo tudi ves čas plačevati različne specialistične preglede pri zasebnikih, nekatere storitve so namreč tiho prešle v roke zasebnikov. Na primer velik del psihiatričnih storitev. Pa dermatoloških. Pa …

A ne glede na to, da čisto vsak vplačuje v zdravstvo že velik del dohodkov, je zdaj hkrati tako, da se lahko čisto vsakemu zgodi, da ostane brez zdravnika – in to ne da bi ga o tem obvestili. Je to sploh še zdravstveno zavarovanje? Večina izve, da je ostala brez zdravnika, šele ko potrebuje pomoč in mu ravnodušno povedo, da nima več izbranega zdravnika. Ampak zdravniki s tem nimajo nič? Pa čeprav tako rekoč vse klinike in zdravstvene domove vodijo prav zdravniki, dejansko so na skoraj vseh vodilnih položajih že ves čas. Kako je torej s tem? Za vse, kar ni dobro, je kriva država, pogosto pa tudi pacienti. Ampak v teh ustanovah je marsikaj narobe. Tudi med zdravniki. Vse to se tolerira.

Logično bi bilo, da bi vlada in ministrstvo za zdravje pogajanja o višjih plačah povezala s pogajanji o številu bolnikov, ki jih morajo obravnavati na primer družinski zdravniki. Da bi v pogajanja vključila tudi vodstva zdravstvenih zavodov in jim dala več moči pri kadrovskih odločitvah. Pa da bi uvedla nagrajevanje kakovostnega dela in kaznovanje izogibanja delu. Pa da bi na primer določila, da nihče, ki plačuje zavarovanje, ne more ostati brez zdravnika in da je dolžnost zdravstvenih ustanov, da to rešujejo.

Ampak ne, zavarovancem, ki bodo plačali tudi te, vsaj 24 odstotkov višje plače, to ne pripada. Kaj imajo torej zavarovanci od tega, da bodo v plače zdravnikov zdaj iz njihovih vplačanih prispevkov vložili še 150 milijonov evrov na leto? Bodo dobili storitve, ki jim pripadajo v skladu z zavarovanjem? Bodo dobili vsaj najnujnejše od tistega, kar jim pripada? Če namreč zdravniki postavljajo stvari na ta način, kdaj in kako pa lahko to naredijo zavarovanci – ki trepetajo, da bodo ostali brez zdravnika in brez pomoči, pa čeprav redno plačujejo zavarovanje?

Pogajanja o plačah so bila priložnost, da se to začne urejati. Vendar ni šlo za to. Volitve bodo.

Pri tem se problema, da so se sesula vsa razmerja med plačami v javnem sektorju, nismo niti dotaknili.