Kdo res lahko govori v imenu policistov?

Generalni direktor policije Anton Olaj policijskima sindikatoma, sploh njunima predsednikoma Roku Cvetku in Kristjanu Mlekušu, očita, da krnita ugled policije in povzročata neenotnost v policijskih vrstah. Olaj, ki je na čelu represivnega organa, ima seveda po zakonu pristojnost, da govori v njegovem imenu. A kot vsako organizacijo, vsak državni organ, tudi policijo predstavljajo ljudje, policistke in policisti. Brez njih, brez ljudi, je vsaka združba, tudi vsak državni organ le prazna lupina. Tako je tudi s policijo. Policija so policistke in policisti in po mnenju velike večine teh generalni direktor ne more govoriti v njihovem imenu, saj se mnenja sedanjega vodstva policije in zaposlenih v njej o vseh pomembnih vprašanjih bistveno razlikujejo.

Sindikata sicer skupaj štejeta vsaj 7500 članov od skupno okoli 8500 zaposlenih v policiji in na notranjem ministrstvu, torej zastopata od 80 do 90 odstotkov zaposlenih, po nekaterih ocenah celo krepko več kot 90 odstotkov zaposlenih. In članstvo, pojasnjuje Kristjan Mlekuš, predsednik Sindikata policistov Slovenije, je po policijskem posredovanju na protestih lani jeseni v Ljubljani začelo še posebej občutno naraščati. Naenkrat so sicer največ pritožb policistov prejeli prav po shodu proti pogoju PCT (preboleli, cepljeni in testirani) 5. oktobra, ko je policija z naskokom največkrat uporabila vsa prisilna sredstva razen pravih nabojev v svoji zgodovini.

To članstvo od vodstev sindikatov zahteva različne aktivnosti. Tako je zahtevalo, da se sindikata obrneta na ustavno sodišče zaradi uvedbe pogoja PC (preboleli in cepljeni), ki ga je vlada pred časom uvedla brez očitnega razloga zgolj za državno upravo in s tem tudi za policiste, za katere bi to v praksi pomenilo uvedbo obveznega cepljenja. Enako je zahtevalo ob vladni spremembi policijske zakonodaje, ki bi notranjemu ministru in podpredsedniku politične stranke SDS Alešu Hojsu omogočila, da zamenja bolj ali manj vse vodilne kadre v policiji, celo komandirja najmanjše policijske postaje. Zahtevalo je tudi vložitev zakonskih sprememb, ki bi onemogočile izrekanje opozoril pred odpovedjo delovnega razmerja brez možnosti pravnega varstva, ki je po novem v policiji postalo instrument za obračunavanje z neposlušnimi kadri in sta ga bila med drugim, potem ko so zakonske spremembe že napisali, deležna tudi predsednika obeh sindikatov.

Iz pritožb in predlogov članstva Sindikata policistov Slovenije, ki jih to naslavlja na vodstvo sindikata, izhaja še, da ne odobrava političnega kadrovanja po željah točno določene politične stranke in politično nastavljenih vodilnih kadrov, kot je recimo direktorica NPU Petra Grah Lazar, ki je to postala brez izkušenj in potrebnih referenc za to delovno mesto. Pa tudi, da stoji za tem, kar so pred parlamentarno preiskovalno komisijo, ki preiskuje vmešavanje politike v policijo, povedali odstavljeni vodstveni kadri. Poleg tega opozarja na »izgubljanje kredibilnosti policije v javnosti, ki se že pozna«, zakon, s katerim se je vlada namenila zamenjati prav vse vodstvene kadre v policiji, pa po mnenju številnih članov meji na »državni udar«.

Policijska sindikata zastopata skoraj vse zaposlene v policiji in na notranjem ministrstvu in velika večina teh meni, da je za zmanjšanje ugleda policije odgovoren generalni direktor Anton Olaj.

Poleg tega člani policijskega sindikata, policistke in policisti, opozarjajo na nesorazmerno uporabo prisilnih sredstev, kot recimo, da »človeka na tleh sprejajo s solzivcem«, in s strokovnega vidika dvomijo o številnih odločitvah in ukazih vodstev varovanja na protivladnih shodih, kjer so policisti uporabljali prisilna sredstva. Številnost in količino uporabljenih prisilnih sredstev, pa tudi protestov povezujejo s točno določeno politično opcijo na oblasti. Sprašujejo se tudi o zakonitosti nove policijske prakse legitimiranja posameznikov in pregledovanja njihove osebne prtljage, ne da bi za to bili izpolnjeni zakonski pogoji, ter prosijo za pravno pomoč v primerih, ko so, po njihovem mnenju v nasprotju z veljavno zakonodajo in brez podlage v realnem stanju, primorani izdajati odločbe o prekršku in izrekati globe bolj izpostavljenim protestnikom.

Gre za dokaj nenavaden položaj, ko policisti, ki so navadno pričakovano veseli povečevanja pristojnosti in možnosti rabe dodatnih prisilnih sredstev in hvaležni za oboje, vodstvu sindikatov predlagajo, naj vodstvo policije opozarja na nesorazmerno povečevanje represije. »Drži, glede odnašanja bralcev ustave smo opozorili, da je najmanj, kar je, to glede na dosedanjo prakso policijskega delovanja precej nenavadno,« pravi Cvetko in dodaja, da niso »nikogar obtožili, da je šel z uporabo represivnih sredstev predaleč. Smo pa izrazili željo, da se dogodki primerno in neodvisno raziščejo in da se jasno pokaže, ali so bila prisilna sredstva uporabljena v skladu z zakonom ali ne. Seveda se je med članstvom glede na način vodenja policije ustvarilo prepričanje, da tovrstne komisije, ustanovljene znotraj policije, ne morejo objektivno presoditi zakonitosti uporabe teh sredstev. Zato se strinjamo, da se, kot je predlagal Sindikat policistov Slovenije, opravi neodvisna zunanja preiskava, ki bi jo vodil recimo varuh človekovih pravic.«

Cvetko še dodaja, da je ena od primarnih zamer policistk in policistov do generalnega direktorja policije, da se »ob žalitvah ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa ni postavil v bran policistom. Tega naše članstvo nekako ne more preboleti in to se očitno tudi ne bo spremenilo. Generalni direktor policije zastopa stališče, da je minister za svoje izjave odgovoren sam in da on, prvi mož policije, v te izjave ne more ali ne želi posegati iz razloga, ker minister zagotavlja materialna sredstva za nemoteno delovanje policije. Meni osebno se zdi to stališče povsem zgrešeno, saj je zakon jasen. Vodstvu policije nalaga, da je dolžno zaščititi osebnostno integriteto policistov in tudi integriteto organa.« Na eni strani sta torej notranji minister in njegov generalni direktor policije, ki nastavljata kadre po politični pripadnosti in  zahtevata pretirano uporabo policijske sile, na nasprotni sindikata, ki skušata politično podrejanje policije preprečiti in zahtevata humanost in sorazmernost policijskega ravnanja. In ker sta sindikata članstvo, policija pa so policistke in policisti, ni težko ugotoviti, kdo lahko govori v imenu policije in kdo je vzrok za nepredstavljivo slabšanje razmer v tem organu.

Gre za nenavaden položaj, ko policisti, ki so navadno pričakovano veseli povečevanja pristojnosti in možnosti rabe dodatnih prisilnih sredstev in hvaležni za oboje, opozarjajo na nesorazmerno povečevanje represije.

»Opravili smo tudi anketo o medsebojnih odnosih v policiji, izključno med svojimi člani. Objavljena je na naši spletni strani. 3490 članov se je odzvalo na zelo preprosto vprašanje: Kdo je po vašem mnenju odgovoren za upad ugleda in slabše medsebojne odnose v policiji? Mogoča sta bila dva odgovora, ali generalni direktor policije Anton Olaj ali Policijski sindikat Slovenije. 99,9 odstotka oddanih glasov je odgovornost pripisalo direktorju policije,« zaključuje predsednik Policijskega sindikata Slovenije Rok Cvetko.