TV komentar / Irena Pan po sledeh madžarskega denarja

Novinarka oddaje Preverjeno je odšla po sledeh novinarja Mladine Boruta Mekine, ki je pred dvema tednoma v članku Naše hotele Orbánovim razkril, kaj se po madžarskem nakupu dogaja s Termami Lendava: te propadajo, del delavcev so že odpustili, del jih je na čakanju, hotel naj bi bil v obnovi, a jasno je, da ne gre za dejansko obnovo, temveč za neko čudno ravnanje … Od velike investicije, napovedane ob nakupu pred štirimi leti, se ni zgodilo nič dobrega – terme so zdaj zaprte, slabše ne more biti. No, Irena Pan se je tega lotila s kamero na »kraju zločina«. Takoj ko je njena ekipa postavila kamero pred hotel, da bi dobili torej osnovno slikovno podlago za prispevek, je sledil šok: od nekod sta se pripeljali dve vozili s petimi varnostniki in začeli so ovirati delo novinarke in njene ekipe – na javnem mestu. Absurdno so ju varnostniki pustili pri miru šele, ko sta obljubili, da bosta kompleks snemali od daleč. Še enkrat, vse to se je zgodilo na javnem mestu pred hotelom.

Že uvod v prispevek je torej jasno sporočal, s čim bomo imeli opravka v naslednjih minutah. Pač z molkom. Redki si v Lendavi upajo govoriti. Kar niti ni čudno: cela Lendava namreč ve, da so ti investitorji povezani z vrhom občine, torej županom Janezom Magyarjem. Ki seveda tudi nastopi v prispevku Irene Pan. Če ga ne bi podpisali kot župana Lendave, bi mi na drugi strani televizijskega sprejemnika mirno razumeli, da se Irena Pan pogovarja kar s predstavnikom investitorja. Magyar tako mirno pove, kako investicija napreduje, da so delavci doma in da prejemajo plačo. Seveda ga že v naslednjem posnetku demantira predstavnica turističnega sindikata, ki razkrije, da je bil del delavcev odpuščen, del delavcev je sam odšel, tisti, ki so ostali, pa so na čakanju – kar ni enako kot biti doma in prejemati plačo, kot je to opisal župan Magyar. Njemu je vse ok, kar počnejo madžarski investitorji: tudi ko izpustijo v lokalni potok vročo vodo, kljub pomoru 3000 rib, problema ni. Seveda Irena Pan pokliče vodjo ribiške družine, a tudi ta pravi, da se to dogaja, seveda noče nastopati, novinarko pozove, naj o tem pomoru rib sploh ne poroča. Nihče se noče izpostaviti, nihče noče govoriti. Edini, ki poroča o sramoti, je lokalni Tednik, ki ga vodi urednica Adriana Gašpar. Biti novinar in urednik v malem kraju ni lahko, in Gašparjeva se ne da, pove vse, čeprav se zaveda, da bodo sledili pritiski. In jasno pove, da pri obnovi hotela smrdi, da so lokalni obrtniki ostali brez plačil ali le z delnimi, omeni tudi sum pranja denarja.

Vmes pa v prispevku znova in znova nastopa župan. In novinarka Pan ga res razkrije, ne da bi izrekla eno besedo. Pove, kako so madžarski investitorji začeli rušiti brez dovoljenj, kar je alarm za vsakega župana, no, za Magyarja je vse normalen potek investicije. Pač župan SDS in NSi.

A najgrozljivejši je v tem prispevku molk. Molk pomeni strah. Molk pomeni nesvobodo. In ta molk nas ne sme več presenetiti. Ne pozabimo, da se je vse skupaj začelo s prihodom varnostnikov in preprečevanjem dela novinarski ekipi. To je sicer madžarskim novinarjem prekleto dobro znano. A SDS in NSi sta očitno to zdaj prenesli tudi v Slovenijo. Zastraševanje.