Avtokratizacija življenja

Gotovo se še spomnite, kako je Steve Bannon, »arhitekt trumpizma« in nekaj časa Trumpov glavni strateg, pred nekaj leti pompozno napovedal, da bo s »populistično revolucijo« spremenil svet. Ali natančneje: oznanil je, da bo združil in povezal vse evropske populiste, vse skrajno desne stranke, ki tržijo ksenofobijo, islamofobijo, evroskepso ipd., ter jih potem na evropskih volitvah prelevil v zgodovinski blok, ki bo odpravil Evropsko unijo. Verjetno si je rekel to, kar v Miltonovi literarni klasiki Izgubljeni raj dahne Lucifer: »Bolje vladati v peklu kot služiti v nebesih.« To, da je skušal Američan v populizmu mojstriti Evropo, ki si je populizem vseh oblik, tudi genocidnih in holokavstnih, izmislila, je bilo kakopak noro, a nič manj kot to, da je skušal Evropo spremeniti in »revolucionirati« Američan, ki je v Ameriki odpadel – Trump ga je namreč nagnal. To je podžgalo njegov narcizem, njegovo obsedenost s slavo, njegovo grandomanijo in njegovo mitomanijo. Izgledal je kot igralec, ki išče »zgodovinsko« vlogo. Kot lik, ki išče film. Kot tipični ameriški luzer, ki dela vse, da bi se slikal z Zgodovino (neo-Zelig), in ki hoče osebno odrešitev, ponovno vstajenje – holivudski happy end.