Film / Kimi

zelo za

Morilci in priče.

Angela Childs (Zoë Kravitz) dela od doma. Po malem zato, ker se tudi Seattle utaplja v pandemiji, po malem zato, ker jo muči huda agorafobija, po malem pa tudi zato, ker je njeno delo »interpretke glasovnega toka« tako, da ga lahko v celoti opravi doma – analizira namreč komunikacijske motnje v delovanju Kimi, nove, blagoglasne, izpiljene, nadgrajene virtualne asistentke, ki ni produkt algoritmov, ampak ljudi, in ki naj bi zasenčila Alexo in Siri, a potrebuje pomoč pri prepoznavanju štiklov Taylor Swift (Me!). Angelino stanovanje je tako prostorno, tako galerijsko in tako odprto, da bi Alfred Hitchcock v njem zlahka posnel rimejk svojega Dvoriščnega okna, toda Kimi izgleda tako, kot da bi v to stanovanje dejansko vletel Brian De Palma, Hitchcockov imitator, in posnel rimejk svojega kultnega trilerja Strel ni bil izbrisan, alias Blow-Out, v katerem filmski snemalec zvoka (John Travolta) nehote posname »pok«, ki dokazuje, da je bila prometna »nesreča« v resnici atentat. Angela pa nehote ne »posname« strela, temveč krik, no, stream krika, ki kaže, da se je neki ženski zgodilo nekaj strašnega, morilskega, toda ko svoje odkritje prijavi »amazonski« korporaciji Amygdala, za katero dela, naleti na zid, tako da se sama prelevi v detektivko – v slogu Harryja Caula (Gene Hackman) iz Coppolovega Prisluškovanja in Leone Stevenson (Barbara Stanwyck) iz Litvakovega filma noir Oprostite, napačna številka.

Kimi, čudovito zgoščeni, kompaktni, nervozni, konspirativni, travmatični, res labirintni puzzle (z blaznim smislom za mizansceno, kaprice »cone somraka« in čudno tehnofilijo »mračnega zrcala«), je perfektna študija modernega življenja – invazivnosti novih tehnologij, kompulzivne odvisnosti od novih tehnologij, vse hujše kužnosti, distopičnosti in nepotrebnosti javnega življenja, nadzorovalnega kapitalizma, vse bolj pornificiranega, pornhubiranega, ciničnega seksa, vse morbidnejše »lahkotnosti« komuniciranja, izrojenosti konzumiranja, socialne in politične regresije, ki jo je povzročila velika okužba (covid), in banalnosti »nove normalnosti«. Obenem pa ne skriva, da dom postaja nevaren kraj. Bolj ko postaja delovno mesto, tem nevarnejši je. In tem distopičnejši. Delo se nikoli več ne konča. Poglejte si serijo Severance. (HBO Max)