Batman

The Batman, 2022, Matt Reeves

Patologija izjemnosti.

Batman, skoraj triurni reboot Batmana, izgleda tudi kot epski, retromoderni reboot Fincherjevega trilerja Sedem. Na začetku, ko se premaknemo na kraj strašnega zločina, ki ga je zakrivil igrivi, apokaliptični serijski morilec, Riddler (Paul Dano), in ko potonemo v zadušljivi slow-motion noči sveta, med osuple policaje, »instalirano« truplo in morilčevo »kriptično« sporočilo, imamo občutek, da bomo zdaj zdaj zagledali tudi detektiva Somerseta (Morgan Freeman) in Millsa (Brad Pitt), a ju dobro nadomestita Bruce Wayne, alias Batman (Robert Pattinson), in poročnik James Gordon (Jeffrey Wright), namesto Tracy (Gwyneth Paltrow) pa vleti Selina Kyle, alias Catwoman (Zoë Kravitz), sicer tatica, ki čudno privlači Batmana. Gotham je mračno, razdejano, gnilo, nervozno, grozljivo, grizlijevsko mesto, preplavljeno z nasiljem in korupcijo, Riddler, ki ne kanalizira le Johna Doeja, ampak tudi Jigsawa (iz Žage) in Zodiaka (iz Zodiaka), pa pobija stebre družbe, vodilne politike. Nasilje je sistematično – kot noč. In sence. In dež. In korupcija.

Čas je, da Batman, neogotski Hercule Poirot, pogleda resnici v oči – problem niso mali lopovi, temveč visoke, trumpovske, avtokratske, megalomanske živine, prepričane v svojo privilegiranost in vsemogočnost, zaljubljene v kriminal (kot ga utelešata Oswald Cobblepot, alias Pingvin, nočni gostitelj elit, ki ga igra Colin Farrell, in umazani, podli Carmine Falcone, ki ga igra John Turturro), krive, da je Gotham videti kot šokantno in nečloveško mesto zločina. In večne noči, v kateri se bliskajo streli, odmevi sanj, ki se vrtijo nazaj ter žrejo demokracijo, vladavino prava in človekove pravice. Od Batmana oz. Brucea Wayna bi težko pričakovali, da ne bo imel manihejskega pogleda na svet, družbo in življenje. Zanj obstajata le Dobro in Zlo, vmes pa ni ničesar – nobene sivine, nobenih nians, nobenega taktičnega zla, še manj taktičnega dobrega. Sam se v svojem boju za pravico, pri svojem obračunavanju z Zlom, prelevi v krutega, neusmiljenega maščevalca, v pravo »taktično« pošast, toda ima se za »izjemnega« in »izrednega« ( ja, za »exceptional«), za ultimativno silo Dobrega, za rojenega dobrotnika in pozitivca, za metaforo Amerike, ki je inherentno drugačna od ostalih nacij (in zato superiorna), ki je upravičena do nasilja in ki mora izpolniti svojo »manifestno usodo«.

A kot rečeno: Gotham je distopično, mračno, umazano, brutalno, peklensko, bladerunnersko, neznosno mesto. Kaj če je takšno prav zato, ker je le produkt manihejske batmanske črno-bele politike, te vere v »manifestno usodo«? Batman, ki ga je ta vigilantska politika ekstremizirala in prelevila v »nočno žival«, skuša obvladati mračni Gotham, toda njegov notranji mrak – produkt neprestanega izpolnjevanja »manifestne usode«, nenehnega maščevanja, neskončnih retaliacij in retribucij – je očitno tako mučen, tako morbiden, tako gnil, tako toksičen, tako avtodestruktiven, da mora nositi masko. En passant je pač tudi sam postal pošast. Kar pa je logično: ko staro še ne odide in ko se novo še ne rodi, je čas pošasti, kot bi rekel Antonio Gramsci. (kino)