Prasica, slabšalni izraz za žensko

Obetavna mladenka.

Nekje na Metelkovi sedijo in kramljajo mlade konceptualne umetnice: prva ne more prehvaliti instalacije brazilske umetnice, ki uporablja mehke organske barve, jih vstavlja v vagino in potem pleše, druga hoče s svojimi slikami opozoriti na splošno zgrešenost percepcije ženskega telesa, tretja slika spolno prenosljive bolezni. Ja, nekaj za Janeza Janšo, antifena »izrojenih« in »parazitskih« konceptualnih umetnic. A film Prasica, slabšalni izraz za žensko, veliki zmagovalec Festivala slovenskega filma, ki ga je posnela Tijana Zinajić, se takoj zatem ponorčuje tudi iz splošne zgrešenosti percepcije ženskega telesa: ko se Eva (Liza Marijina), ena izmed teh umetnic, pofuka z Jakobom (Jure Henigman), mentorjem te slikarske skupine, ostane napol oblečena, ves gol – s tičem v ospredju – pa pristane Jakob. V filmih je bilo vedno ravno nasprotno: pri seksu je napol oblečen ostal moški, kamera pa je objektivirala in fetišizirala golo žensko telo – kot da je film ustvarjen za moški pogled. In kot da menstruacija ne obstaja.

Eva ni iz tega filma. In preden odide, skrivaj izprazni Jakobov hladilnik, pa tudi straniščni papir odnese – konvencionalnost strese iz hlač. Poleg tega: prekarcem ni lahko. Eva živi s slikarskimi prijatelji – vsi so prekarci, komaj shajajo, fukajo na ves glas, včasih bruhajo, včasih pa si vrtijo Cocks on the Rocks. Nina (Anuša Kodelja) sanja o selitvi v Berlin, Blaž (Tosja Flaker Berce) razvaža pizze in dila, Mateja (Lea Cok), njegovo dekle, stalno odhaja in se vrača (kot oni originalni Friends), Eva, ki dela vse, da v knjigarni, v kateri dela, ne bi kdo kupil kakega romantičnega sranja, pa ne ve, česa bi se bolj bala, svoje preteklosti (njeno repliko »Nič nisem dosegla v lajfu« dopolni verz »Vse gre naprej, a poglej, jaz sem na isti točki, kt sem bil prej«) ali svoje prihodnosti, kjer se ji – podobno kot Marku Rentonu v Trainspottingu – obetajo sivi vsakdanjik, obrok v mikrovalovki, TV, tuširanje s šamponom, kupljenim v akciji, in življenje brez nians (vzklikniti bi morala le še: »I choose not to choose life!«). Preklinja, zbada, pika, brca, renči in nenehno preverja, ali krvavi, saj je prepričana, da se ji je odpovedalo tudi lastno telo – ker ne dobi menstruacije, misli, da je že v meni. Včasih izgleda kot Annie Hall, ki jo igra Anna Karina, včasih pa kot Obetavna mladenka, ki jo igra Seth Rogen. V Dekletu na vlaku bi takoj vedela, kdo je morilec. Frances Ha je urinirala le na železniški platformi – Eva gre dlje. In višje. A ve, da so Nina, Blaž in Mateja natanko prijatelji, kakršne potrebuješ, da se formiraš, in da se jih moraš potem znebiti, če hočeš naprej, saj začnejo z brezbrižno vero v permanentni hedonistični sedanjik – v to, da je treba živeti kot prej – slej ko prej delovati zaviralno, regresivno, banalno, antirevolucionarno.

To je njen film. In Liza Marijina jo igra con gusto. Zdi se, kot da je rojena za to vlogo. Vraga, zdi se, da je rojena za vse vloge, ki bi jih igrala. Njene replike letijo, kot bi jih pela. Njene oči so protest. Njena predrznost ima oči. Njena emocionalna preciznost je vrtoglava. Njena jeza je stand-up. Njena transgresivnost je nalezljiva. Šele ko postane prasica, ko torej ekscesno zamaje patriarhalne standarde, ki od žensk pričakujejo, da bodo tesnobne in depresivne, ne pa jezne, izgleda normalno. Zlahka si predstavljamo, kaj bi naredila tistemu, ki bi ji vzklikal: »Ajde miška mala, gremo! To mi deli!« Ko jo gledaš, si rečeš: alternativa vendarle obstaja! Čakajte, da stušira generala Maistra. In čakajte, da Špela Rozin in Jožica Avbelj citirata Formanovo Slačenje. Prasica, ki je na Festivalu slovenskega filma pobrala šest vesen (tudi za najboljši film, glavno vlogo Lize Marijine, stransko Anuše Kodelja in karizmatični scenarij Ize Strehar), je radikalen film za radikalne čase – radikalen film o radikalnih časih. Film o kapitalizmu, v katerega se je vse težje integrirati. Film o kapitalizmu, ki je ljudi radikaliziral. Film, ki ne skriva, da bo treba s to radikaliziranostjo živeti, navsezadnje, vsi jo varujejo kot punčico svojega očesa – kot svojo novo identiteto, kot svojo novo normalnost. Film o ženski, ki uživa v svoji transgresivnosti. (kino & Kinodvor)