Rosalía: MOTOMAMI

+ + + +

Svetovne zvezde sodobne pop krajine, ki praviloma pojejo v neangleščini, so redka vrsta. Če odmislimo čudaške enkratne posebnosti (kot je na primer Celine Dion, ki je na nekem gala dogodku za kitajsko novo leto pela v ... kitajščini!), je le peščica zgradila omembe vredno kariero na besedilih onkraj jezikovnega hegemona. Tu vstopi Rosalía.

Španska pevka drobne postave in izjemnega pevskega razpona se je na mednarodnem zemljevidu pojavila leta 2018 z učinkovito, potentno mešanico flamenka in sodobnih pop prijemov. Klasično šolana mladinka, ki se je v domačiji najprej izkazala z obvladanjem tradicionalnejših not, je na albumu El Mal Querer, ki je produkcijsko in estetsko dokaj raziskovalen, sestavila sestavljanko izjemnega komercialnega potenciala. Industrija je zavohala priložnost, jo pobrala in ploščo temeljito spromovirala. Singlica Malamente s prepričljivim spremljajočim videospotom sicer še ni bila svetovni hit številka ena, je pa napovedala pohod v srčiko popa. Za album je Rosalía prejela enega čisto pravega grammyja in prgišče franšiznih latinskih grammyjev. Bila je tudi prva špansko pojoča izvajalka v zgodovini, ki je bila nominirana v kategoriji »najboljše nove izvajalke« te najpompoznejše (in ne nesporne) glasbene institucije.

Sledili so vrhove osvajajoči hiti, visokoprofilna sodelovanja, vloga v filmu Pedra Almodóvarja ... In napoved nove plošče. MOTOMAMI je nastajala dolgo. Snemalni proces je trajal dve leti, miksanje devet mesecev.

Obeti tako niso bili najboljši: počasno pacanje albuma in izjave, da gre »za najbolj oseben album doslej«, da gre za »konceptualno ohlapen« projekt in da se naslov nanaša na »dva tipa kontrastnih energij«. K temu pa naj dodamo še kliše pisanja vseh naslovov posnetkov z velikimi črkami (eden od njih je CHICKEN TERIYAKI) in slogovni »kiks-miks« naslovnice, ki jo z blesavim naslovom albuma povezuje detajl – edini kos, ki ga ima Rosalía na njej oblečenega, je motoristična čelada.

A prvi vtis zavaja. MOTOMAMI ni le tinejdžerski pop, ampak plejada izmenjujočih se – kontrastnih, a ujemajočih se slogov. Ne ravno revolucionaren ali močno odklonski, a dovolj zvočno drzen in natančen. Šablonsko izmenjavanje sodobnih klubskih zaušnic reggaetona in podobnih basovskih udarcev ter baladnih, pretežno akustičnih kosov ni ravno lucidna domislica, vendar narekuje primeren tempo, ki ni niti zaletav ali kričeč niti zaspan ali (pre)počasen. Rosalía v enem trenutku razbije diskoteko, v drugem mirno demonstrira neverjetne glasovne sposobnosti (interpretacije).

MOTOMAMI potrdi, da je Rosalía gibko večstranska in večžanrska. Da zna posneti album, ki ni samo skupek udarnih hitov, niti ni kičasta demonstracija njenih »virtuoznih« sposobnosti.