Fiasko z vračili pomoči

Že pred iztekom lanskega leta je postalo jasno, da bodo morala številna podjetja vračati pomoč, odobreno med epidemijo covid-19, saj so poslovala bolje od pričakovanj in tako niso izpolnila zahtevanih pogojev iz interventne protikoronske zakonodaje. Po zadnjih podatkih Fiskalnega sveta je bilo do konca februarja letos »dejansko vrnjenih oziroma so bile izdane odločbe za vračilo pomoči« v skupni vrednosti 109 milijonov evrov, v finančni upravi pa potrjujejo, da gre pri teh zneskih večinoma za prostovoljna vračila podjetij, ki niso izpolnila pogojev. A primer fotografa A. B., ki je zaposlen v svojem podjetju, in verjetno še kakega drugega podjetnika, je drugačen. Podjetje fotografa A. B. je za pomoč zaprosilo že po sprejetju prvega svežnja zakonov PKP, ki je začel veljati 11. aprila 2020. Že 22. aprila je podjetje od zavoda za zaposlovanje prejelo sklep, da se mu prizna pravica do državne pomoči, torej kritje nadomestila za zaposlenega (A. B.), napotenega na začasno čakanje, za celotno takrat predvideno obdobje od 13. marca do 31. maja 2020.

V naslednjih mesecih, do poletja 2021, je fotografovo podjetje prek obrazcev zavoda za zaposlovanje vlagalo vloge za isto pomoč na podlagi zakonov iz PKP, od zavoda pa je vsakič prejelo pozitiven sklep. Nadomestilo za čakanje zaradi covid-19 je znašalo 80 odstotkov polne plače, ta nadomestila pa je država prek podjetij dejansko nakazovala delavcem in tako zajezila množično prelivanje zaposlenih med brezposelne.

A podjetje fotografa A. B. je hladno prho doživelo novembra lani, ko je od finančne uprave prejelo zahtevek za vračilo celotne pomoči, skupaj nekaj manj kot 12 tisoč evrov. Zakaj? Finančna uprava je sporočila, da je ustavila izplačila interventne pomoči podjetjem, ki so 31. decembra 2019 izpolnjevala pogoje za status »podjetij v težavah«, in da od takih podjetij terja tudi vračilo izplačane pomoči.

Leto in pol po prejetju pomoči in odobrenih zahtevkih je torej državni organ prejemnikom sporočil, da morajo vso pomoč iz obdobja pandemije vrniti. Kako je mogoče, da so podjetjem – tudi podjetju A. B. – sploh odobrili pomoč, če izpolnjujejo pogoje za status »podjetja v težavah«? Zakaj jih ni nihče že na priglasitvenih obrazcih opozarjal na ta izločitveni pogoj? Navsezadnje, zakaj je vlada maja 2020, ko je odobrila izplačilo pomoči za kmete, rejce drobnice, celo v uradnem listu objavila poseben obrazec – izjavo, s katero je moral vsak kmet vsakič potrditi, da 31. decembra 2019 ni izpolnjeval pogojev za status »podjetja v težavah«, pogoji pa so bili tudi jasno navedeni na obrazcu? »Zakaj take izjave niso pripravili in zahtevali za podjetja, ko smo vlagali prošnje za nadomestilo za čakanje na delo?« se sprašuje A. B.

Nekateri zakoni iz PKP sploh niso določali, da pomoči ne morejo dobiti podjetja, ki izpolnjujejo pogoje za status »podjetja v težavah«.

Merila, kdaj je neko podjetje »podjetje v težavah«, kot to določa uredba EU iz leta 2014, sicer niso ravno preprosta, zgolj poslovanje z izgubo v letu 2019 ni dovolj. (Najpogostejši) pogoj je, so novembra navajali v finančni upravi, da nakopičene nepokrite izgube preteklih let na presečni datum 31. decembra 2019 presegajo polovico vpisanega osnovnega kapitala podjetja. A. B. potrjuje, da ima njegovo podjetje izgubo že več let: »Nastala je pred leti zaradi nepričakovanih zdravstvenih težav. Počasi sem jo saniral, a je prišel covid-19.«

Na zavodu za zaposlovanje so potrdili, da so res pripravili obrazec, s katerim so delodajalci zaprošali za nadomestilo za čakanje na delo, a da ga je potrdilo tudi ministrstvo, pristojno za delo. Torej resor ministra iz NSi Janeza Ciglerja Kralja. Na zavodu pa razkrivajo še eno pomembno nedoslednost in napako odgovornih: zakoni PKP, ki so določali pogoje za pomoči, niso bili konsistentni. Nekateri so, drugi pa sploh niso navajali pogoja, da pomoči ne morejo dobiti podjetja, ki izpolnjujejo pogoje za status »podjetja v težavah«. »Ne prvi interventni zakon (ZIUPPP) ne drugi interventni zakon (ZIUZEOP) nista uporabila termina ’podjetje v težavah’. Navedeni termin se je v interventni zakonodaji prvič pojavil 9. 5. 2020 v 2. členu novele zakona ZIUZEOP-A. Že tretji interventni zakon (ZIUOOPE), ki je začel veljati dne 31. 5. 2020, tega termina ni več uporabljal, prav tako niti ZIUPDV, ki je začel veljati dne 11. 7. 2020, ne ZZUOOP z začetkom veljavnosti 24. 10. 2020 ga ne uporablja. Po ZIUOPDVE z veljavnostjo od 28. 11. 2020 je bil ta pogoj postavljen, vendar pri začasnih ukrepih na področju gospodarstva (109. člen) in torej ne na področju pomoči, ki jo je izvajal zavod za zaposlovanje,« razlagajo na zavodu.

Kljub temu je bil v obrazcih za priglasitev potrebe po nadomestilu za čakanje na delo stavek, ki pravi: »Sprejemamo vse pogoje in določila, ki so navedena in zahtevana v zakonodaji.« Ta prazni in splošni stavek naj bi torej odgovornost v celoti prelagal na podjetja. Nihče v državi, noben organ – še najmanj minister Cigler Kralj – noče prevzeti odgovornosti za dodeljevanje državne pomoči mimo meril EU. Odgovorni so vse prevalili na ramena podjetnikov. »Furs nam je dal šestmesečni rok, da se izrečemo, ali bomo pomoč vrnili – v tem primeru brez vsakršnih obresti, ali pa bomo sprožili sodni spor, kjer pa obresti tečejo,« pravi A. B., ki denarja ne za vračilo in ne za odvetnike nima.