Odličnost ministra Simonitija

V ponedeljek, na prvi pomladni dan, se je skupina prijateljev ministra Vaska Simonitija zbrala v Muzeju novejše zgodovine. Šlo je za posebno priložnost – minister je ta teden praznoval 71. rojstni dan. Na praznovanju častitljivega jubileja lani, ki je zaradi pandemičnih razmer potekal na spletu, so se mu poklonili, zdaj so vtise o njem zbrali v obsežnem zborniku, ki ga je izdal muzej. Prispevke zanj je pripravilo 33 avtorjev, obsega več kot 300 strani, v njem pa, tako kot na lanskem praznovanju, ne manjka presežnikov in hvalospevov.

Podobni zborniki sicer niso nič nenavadnega, ob jubilejih jih za kolege zgodovinarje pripravljajo na univerzitetnih oddelkih za zgodovino, za svoje člane jih pripravi tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Vendar se to, da bi podoben zbornik za še živečega zgodovinarja, pa četudi dolgo neaktivnega, pripravil muzej, tako rekoč ne zgodi. Resda ni dejanskih pravil, kdo naj bi delal in komu v čast podobne zbornike. Vse je odvisno od osebnega angažmaja posameznikov – in v tem primeru se je angažiral direktor muzeja Jože Dežman.

Posebnega zanimanja, da bi se poklonili Simonitiju, med kolegi s Filozofske fakultete, kjer je nekoč poučeval, ni bilo. »Ob njegovi 70-letnici sem pričakoval, da mu bodo profesorski kolegi izrekli dobre želje in ga počastili. Povprašal sem, kaj pripravljajo. Odgovori so bili taki, da sem po nekaj poskusih odnehal,« je v uvodniku v zbornik izdal Dežman. Kljub temu je nastal »naravnost imeniten« zbornik, kot ga je na prireditvi opisal Dežman, sploh za čase, ko nekateri »raje vidijo antifašiste kot pa dialog«.

Razdeljen je na tri dele. V prvem so zbrani vtisi o Simonitiju, sledi del, kjer najdemo prispevke o temah, s katerimi se je kot zgodovinar ukvarjal sam, zadnji del pa je vezan na varstvo kulturne dediščine in muzeologijo. Gre za nenavadno delo, ki združuje hvalospeve ministru, opis dejavnosti muzeja in strokovne prispevke, nekatere med njimi prežete s specifičnimi ideološkimi mnenji.

V zborniku izpod peresa umetnostnega zgodovinarja Milčka Komelja izvemo, da je bil Simoniti pogosto deležen občudovanja obiskovalk Arhiva Slovenije, pred katerim je tako rad postopal v mladih letih. In da je njegov značaj »odločen, čeprav odrezav, temperamenten in vseskozi možat«. Pisatelj Drago Jančar zapiše, da se ministru godi huda krivica, saj da je žrtev »pritlehnega političnega boja«. Hkrati se sprašuje, kako je mogoče, da Simoniti ni član SAZU. »Ne mislim rad na verjetnost, da Simoniti ni član Akademije samo zato, ker stoji sredi političnega vrtinca. In še težje mi je pomisliti na možnost, da ga ne marajo, ker ni na ’pravi’ strani,« zapiše v prispevku. Zgodovinar Stane Granda je celo napisal, da je Simoniti »skoraj edini kandidat za najboljšega slovenskega ministra za kulturo po slovenski osamosvojitvi«.

Prav posebej pa velja omeniti še prispevek zgodovinarja Igorja Grdine, ki je prostor v zborniku namenil obračunavanju z zgodovinarji, ki so javno nasprotovali projektu Muzeja slovenske osamosvojitve. Ob tem omenimo, da so na ministrstvu za kulturo že podpisali pogodbo o rekonstrukciji objekta, kjer bo ta dobil prostore. Gradbena dela naj bi se končala do septembra 2023.