Uničenje javnega medija

Politika je prevzela javni RTV-servis, prevzela je njegov informativni program, prevzela je nadzorne in upravne organe. RTV Slovenija ni več javni medij, postala je državni medij, v katerem glavne uredniške odločitve sprejema politika, ne uredniki. Upirajo se novinarji, upira se javnost, a ne pomaga veliko, nasprotno, kdor se upre, kdor se izpostavi, postane sovražnik. Politika vse to počne brezsramno, z jasnimi političnimi cilji, zadnje tedne je še posebej neposredna, prihajajo volitve, storiti je treba vse, da bo na njih zmagala vladna koalicija.

Med takšne primere sodi vprašanje, kdo bo nastopil na predvolilnih soočenjih. Se bo tam pojavil Janez Janša, bomo doživeli veliko soočenje med njim in njegovim izzivalcem Robertom Golobom? Neposredni dvoboj bi razkril veliko, soočila bi se pretendenta za premiera, takšno soočenje bi bilo lahko vrhunec predvolilne kampanje, nekaj, česar si želi vsak medij in tudi javnost. A takšnega soočenja na RTV Slovenija skoraj gotovo ne bo. Pa ne zato, ker se je ustrašil Janez Janša ali ker se izmika Robert Golob. Soočenja ne bo, ker RTV Slovenija stranki Gibanje Svoboda ni želela podeliti statusa parlamentarne stranke, hkrati pa je to naredila za stranko Naša dežela, katere predsednica Aleksandra Pivec podpira sedanjo vlado, bila je tudi njena ministrica.

Drugorazredni

Zgodba o podeljevanju različnih statusov političnim strankam je zapletena, a je pomembna za razumevanje tega, zakaj je politika prevzela javni medij.

Vsaka večja javna institucija ima pravno službo, ki skrbi, da je njeno delo v skladu z zakonodajo. Pravniki se ukvarjajo s pogodbami, z delovnopravnimi razmerji, skrbijo za zakonitost delovanja. Pravno službo ima tudi RTV Slovenija. To je logično, gre za veliko ustanovo z več kot 2000 zaposlenimi, ki na leto samo z RTV-prispevkom zbere 97 milijonov evrov. Poleg nadzornega sveta je pravna služba tista, ki poskuša vodstvu pojasniti, kaj predvideva zakonodaja, zakaj jo je smiselno upoštevati.

Tako je pravna služba RTV Slovenija prejšnji teden vodstvu javne medijske hiše poslala mnenje, ki se ukvarja z vprašanjem, kolikšen naj bo v predvolilnem obdobju čas, ki je v soočenjih namenjen parlamentarnim in neparlamentarnim strankam, in katere stranke spadajo v eno ali drugo kategorijo. Zakon o RTV ne določa natančno, kaj so parlamentarne in neparlamentarne stranke, so pa mnenje o tem nekajkrat podali zakonodajno-pravna služba državnega zbora, ustavno-sodna praksa in drugi strokovni viri. Pravniki so jasno zapisali, da so stranke, katerih člani so izvoljeni ali v državni zbor ali v evropski parlament, parlamentarne stranke. Hkrati imajo ta status tudi stranke, ki so »pravne naslednice parlamentarne politične stranke iz istega parlamentarnega mandata«.

»Odkar je zdaj vladajoči režim prevzel vodenje države oziroma vlade, RTV deluje kot ženska v nasilnem odnosu, ki jo ves čas tepejo, in vsak, ki pride zraven, doda še svoj udarec.«

Zapisali so še, da »ustanovitev nove stranke, pa čeprav jo je ustanovil del članstva (vključno s poslanci), nima pravne kontinuitete s stranko, v kateri so ti člani prej bili. Gre namreč za povsem novo stranko.« Na podlagi teh meril so v pravni službi RTV prejšnji teden sklenili, da je stranka Povežimo Slovenijo parlamentarna stranka, saj je nastala z združitvijo petih strank, med drugim tudi stranke Konkretno, pravne naslednice stranke SMC. Hkrati so jasno dodali, da strank Gibanje Svoboda in Naša dežela »ni mogoče šteti za parlamentarno stranko«. Seveda ni vseeno, kakšen status imajo stranke na predvolilnem soočenju, tiste, ki so neparlamentarne, imajo manj programskega časa, manj oddaj, pa še te so v slabših terminih. Gledalci, poslušalci, volivci jih ne opazijo.

V ponedeljek je nenadoma nastala sprememba. Stranka, ki jo vodi Aleksandra Pivec, je od vodstva RTV Slovenija zahtevala boljši status, potem pa ga je v nasprotju s predhodnim mnenjem pravne službe dobila. Zakaj? Naša dežela je v pritožbi zatrdila, da jo v parlamentu zastopa poslanka Mateja Udovič, z njenim programom pa se strinjata nekdanja poslanca DeSUS Branko Simonovič in Ivan Hršak. Hkrati bodo vsi trije na aprilskih volitvah kandidirali na njeni listi.

RTV je pritožbi, res gre za izigravanje zakona, ugodila. Razlog naj bi bilo to, da si Naša dežela v veliki meri »deli nasledstvo stranke DeSUS«. Pri tem so pri RTV potegnili vzporednico z volilnim letom 2014, ko je parlamentarna stranka v programih RTV postala tudi Stranka Alenke Bratušek, ki je nastala kot derivat parlamentarne Pozitivne Slovenije. Gre za površno, pristransko primerjavo. Leta 2014 je bila Alenka Bratušek premierka, hkrati je imela njena stranka v parlamentu lastno poslansko skupino. Nič takšnega danes ne velja za Aleksandro Pivec.

Dobro in pomembno je, da želi RTV Slovenija predstaviti različne politične poglede in mnenja. To je njena temeljna naloga. A vendar je »privilegirani« status parlamentarne stranke dobila le Naša dežela, stranka Gibanje Svoboda Roberta Goloba pa ne. In to čeprav ima tudi ta stranka v sedanjem parlamentu dva poslanca. RTV Slovenija pri njej ni ugotovila »zastopanosti v državnem zboru«, saj naj ne bi bilo izkazano nobeno pravno nasledstvo ali druge posebne okoliščine. No, tudi Jurij Lep in Janja Sluga aprila kandidirata na listi Gibanja Svoboda, nekoč pa sta bila poslanca parlamentarne SMC, a to za vodstvo RTV Slovenija ni dovolj. Stranka DeSUS je sicer po arbitrarni odločitvi v javnost poslala protestno izjavo, kjer je zapisala, da je Naša dežela »statusno povsem nov subjekt«, da ni naslednica parlamentarne stranke DeSUS, stranka Gibanje Svoboda pa se je odločila, da bo drugorazredna soočenja na RTV Slovenija bojkotirala.

Zakoni in določila se pač v imenu višjih ciljev lahko razlagajo tako ali drugače. Še en primer: v pravilih, ki določajo, kako se na RTV Slovenija predstavijo politični programi in kandidati različnih strank, je zapisano, da morajo na soočenjih nastopati »kandidati ali kandidatke« političnih strank. Ne Romana Tomc ne Marjan Podobnik na aprilskih volitvah ne kandidirata, pa sta na prvem televizijskem soočenju zagovarjala stališča SDS in stranke Povežimo Slovenijo.

Politično urednikovanje

Kdo je kriv za to zmedo in pravne akrobacije? Odgovor je jasen. Pravnica Nataša Pirc Musar je za Slovensko tiskovno agencijo dejala, da je »razlaga o pravnem nasledstvu za pravnika nevredna argumentacija« in da je to »samovoljna odločitev generalnega direktorja Andreja Graha Whatmougha, hkrati pa tudi izrazito politična in diskriminatorna«. Podobno razmišlja ustavni pravnik Sašo Zagorc, na Twitterju je zapisal, da bi moralo veljati pravilo, da sta »bodisi Gibanje Svoboda in Naša dežela obe parlamentarni stranki bodisi nobena od njiju. Pravno je nemogoče koherentno upravičiti, da se eni ta status podeli, drugi pa ne.« Ker za vabilo Aleksandre Pivec na glavna predvolilna soočenja niso izpolnjena ne pravna ne novinarska merila, so ta lahko le politična. To ni neodvisno novinarstvo, to je politična propaganda.

Pretiravamo? Seveda ne, omenimo še en primer. Studio City, tista oddaja TV Slovenija, ki se ponaša z odlično gledanostjo in z začasno ukinitvijo, je pred časom, natančneje 24. januarja, gostila Roberta Goloba. Ta je spregovoril o političnih načrtih, o tem, kako vidi Slovenijo. A intervjuja z njim takrat skorajda ne bi bilo. Po naših podatkih je, potem ko je bil že predvajan napovednik oddaje, urednico Studia City Alenko Kotnik poklicala v. d. odgovorne urednice informativnega programa Jadranka Rebernik in zahtevala, da Golob v ponedeljkovi oddaji ne nastopi. Uredništvo oddaje se je njeni zahtevi uprlo, na koncu je Rebernikova popustila. Robert Golob je večkrat gostoval na televiziji, in to v različnih oddajah, a v tem konkretnem primeru je šlo za poskus posega v avtonomno uredniško politiko Studia City. Ta poskus ni bil edini – še kakšna druga televizijska oddaja je imela težave, ko je skušala gostiti Roberta Goloba.

Peticijo proti začasni ukinitvi Studia City je doslej podpisalo več kot 40 tisoč ljudi, a oddaje do maja ne bo na sporedu. Umaknili so jo, enako so storili s Tarčo in oddajo Tednik, ker je do politike kritična. Studio City povprečno gleda okoli 110 tisoč do 150 tisoč gledalcev. Že pred časom so nehali plačevati honorarje zunanjim komentatorjem te oddaje, razlog naj bi bil varčevanje, hkrati pa so na MMC pod poveljstvom novega urednika Igorja Pirkoviča pripeljali nove kolumniste, ki so za objavo kolumn plačani. Na RTV Slovenija očitno ločijo med pravimi in nepravimi kolumnisti. In še nekaj, vsi ti novi pisci vladne provenience so, kot bi rekel Marko Radmilovič, avtor radijskih Zapisov iz močvirja, precej slabi. »Težava je namreč v tem, da ti novi kolumnisti – vsi po vrsti apologeti desne sredine – kot po nekem norem naključju izjemno slabo pišejo. Njihovi stavki delujejo, kot bi jih pisali med hojo po žerjavici, njihova argumentacija je kombinacija med Zvitorepcem in Dostojevskim.«

Strah in pogum

Natančno na takšne stvari so opozorili štiri stranke KUL in Golobovo Gibanje Svoboda, ko so prejšnji petek v javnost poslali protestno izjavo, v kateri so zapisali, »da so zgroženi nad demontažo javne radiotelevizije« in da se dogaja »zloraba javnega servisa in njegova popolna instrumentalizacija v rokah ene stranke«. Tako ne govorijo le politiki, zelo podobno, a njihov glas je pomembnejši, verodostojnejši, govori tudi množica novinarjev in drugih zaposlenih na RTV Slovenija, ki so v zadnjih mesecih resno zaskrbljeni zaradi uničevanja medijske hiše. Govorijo javno, protestirajo, podpisujejo protestne izjave.

»Nasilje doživljamo zaposleni vsakodnevno,« je na javni tribuni o razmerah na RTV dejala Helena Milinković, vodja koordinacije novinarskih sindikatov na RTV. »Odkar je zdaj vladajoči režim prevzel vodenje države oziroma vlade, RTV deluje kot ženska v nasilnem odnosu, ki jo ves čas tepejo, in vsak, ki pride zraven, doda še svoj udarec. To se odraža tudi v naših odnosih, v komunikaciji in v programu. Vrhunec je bila zadnja seja programskega sveta, ko programski svet javno obračunava z novinarji in uredniki, skuša jih diskreditirati poimensko ali pa jih celo sankcionirati.« Helena Milinković ni edina, ki govori o pritiskih, neprofesionalnosti, nedoslednosti, politično motiviranih odločitvah. Veliko sodelavcev RTV govori tudi o strahu, ravnodušnosti, utrujenosti, tesnobi, novinarji in voditelji se umikajo na bolniški dopust, ker preprosto ne zmorejo več, ne zmorejo mobinga, ne razumejo sprememb, ki odganjajo gledalce, ne razumejo namerne demontaže informativnega programa.

Kot je pred dnevi za N1 dejal novinar Mitja Peček z Vala 202, sta danes RTV in njena neodvisnost tarči najagresivnejšega in najbolj uničujočega napada v zgodovini države. »Tako rekoč vsak izmed nas, ki so mu znani vsaj obrisi ciljev in metod politične klike, ki trenutno obvladuje večino ključnih notranjih, nadzornih organov in vodstvenih funkcij v instituciji, ter vsak izmed nas, ki se pritiskom ne namerava popolnoma ukloniti, se vsak dan spopada s stresom ob zavedanju, da bosta njegovo strokovno in profesionalno delo ter načelna, neodvisna drža lahko zelo kmalu najstrožje sankcionirana. Da bo lahko, če se ne bo pustil cenzurirati, ob službo. Ali pa žrtev raznih podtikanj, laži, diskreditacij, raznih “disciplinskih” sankcij, ad hoc premestitev oziroma deportacij na druga delovna mesta, celo groženj in številnih drugih pritlehnih manevrov, katerih namen je utišati, zatreti.« Za političnimi pritiski, za gesli o vojni z mediji se vedno skrivajo osebne zgodbe ljudi, posameznikov, ki so prizadeti, kaznovani le zato, ker opravljajo svoje delo.

Najhujši pa je cinizem oblasti, propaganda, ki temelji na tako imenovani retoriki zrcalnega prepisa. Tisti, ki govorijo o političnem uporu novinarjev RTV Slovenija, so izvrševalci vladne politike. S prstom kažejo na druge, namesto da bi ga obrnili proti sebi. Gre za past, ki jo je novinarjem spretno nastavila politika.

Miha Šalehar, soustvarjalec jutranjega programa na Valu 202, je to past na že omenjeni javni tribuni slikovito opisal takole: »Razmisliti je treba, kako se vsemu temu upreti. Najprej z nasilno propagando s partijskimi mediji podtakneš idejo, da smo pristranski. Tej ideji pritakneš novo idejo, da lahko pristranskost rešiš samo tako, da pluralnost zagotoviš z instalacijo partijskih urednikov in njihovih hišnih pomagačev … Kako se bomo torej uprli? Kajti ko se upremo, oni rečejo, glejte jih, politično je, poglejte komunajzarski shod. A to ni komunajzarski shod, mi tukaj ne ščitimo nobene politične partije, mi ščitimo javni medij, mi ščitimo svoje standarde!«

Eden izmed najspretnejših političnih propagandistov, vrhunski manipulator, človek, ki z mirnim glasom poenostavlja in relativizira, kar mu ni všeč, je Jože Možina. Nekoč, v času druge Janševe vlade, je bil direktor TV Slovenija. V zadnjih mesecih se je iz pričevalca prelevil v mojstra pamfletističnih Utripov. V zadnjem, ki je bil namenjen obračunu z novinarskimi kolegi, je razvil tezo, da je žrtev pravzaprav on, da so žrtve ljudje, ki ne pripadajo »levemu monopolu« na RTV. Paradoks te trditve je v tem, da RTV Slovenija ni del levega političnega monopola – to so izmišljotine, ki ne prestanejo trezne analize. RTV je bila v zadnjih dveh letih kritična do vlade Janeza Janše, a nič manj in nič bolj, kot je bila kritična do vlade Marjana Šarca ali Mira Cerarja. Argumentacija Jožeta Možine je podla, pri čemer gotovo ve, gre za izobraženega moža, da je pravi družbenopolitični delavec on sam, ne njegovi sodelavci v informativnem programu.

Potek prevzema

Stvari, ki se dogajajo na RTV Slovenija, govorijo same po sebi. Naštejmo jih: Andrej Grah Whatmough je postal generalni direktor, čeprav ni izpolnjeval pogojev za prijavo na razpis, zaradi sodnega spora pa je RTV Slovenija potem predčasno objavila nov razpis za delovno mesto generalnega direktorja s prirejenimi in do Andreja Graha Whatmougha prijaznejšimi pogoji.

Odgovorna urednica informativnega programa je postala Jadranka Rebernik, četudi je njeno kandidaturo podprla le petina uredništva, 82 odstotkov tistih, ki so glasovali, je podprlo njenega protikandidata Mitjo Preka.

Programski svet RTV Slovenija je sprejel programsko-produkcijski načrt zavoda za leto 2022, to je storil, čeprav se je proti njemu izrekla velika večina sodelavcev informativnega programa TV Slovenija, saj naj bi siromašil program. Njihova strokovna opozorila so se kasneje izkazala za upravičena.

Ker za vabilo Aleksandre Pivec na glavna predvolilna soočenja niso izpolnjena ne pravna ne novinarska merila, so ta lahko le politična. To ni neodvisno novinarstvo, to je politična propaganda.

V programski svet je vladna koalicija imenovala ljudi, ki odkrito sovražijo javni medij, eden izmed njih do nedavnega sploh ni plačeval RTV-prispevka, pač pa ga je morala televizija vsako leto izterjati po sodni poti. Sledilo je ukinjanje oddaj, nesmiselno prestavljanje oddaj po različnih časovnih sklopih, v informativnem programu se je začela pojavljati cenzura, nekatere kritične izjave so bile izrezane iz že pripravljenih prispevkov.

Urednik uredništva MMC je postal Igor Pirkovič, četudi so proti njegovemu imenovanju protestirali novinarji, v radijskem kolektivu so denimo zapisali, da je Pirkovičevo delo v nasprotju ne le z novinarskim kodeksom, ampak tudi s poklicnimi merili in načeli novinarske etike v programih RTV Slovenija.

Vodstvo je začelo groziti s sankcijami in prekinitvami delovnega razmerja, programski svetniki pa so zahtevali neposredno zaslišanje nekaterih novinarjev in urednikov, ker naj bi bilo njihovo delo slabo ali politično motivirano.

Naštevali bi lahko še dolgo, a naj bo, v prihodnjih tednih se bo zgodilo še marsikaj. Politika se ne bo vdala, SDS se ne bo ustavila, morda je danes videti, da je Janša res dobil vojno za RTV Slovenija, a to ne pomeni, da je dobil tudi zaupanje volivcev. Jasno pa je, da je v parlamentarni demokraciji samo politika tista, ki lahko javni servis reši pred samo seboj. Drugačna politika seveda, tista, ki novinarjem priznava avtonomijo, tista, ki jim omogoča profesionalno in neodvisno delo. Drugačna politika bi morala po volitvah nemudoma sprejeti nov zakon o RTV, ki bo iz programskega sveta izločil politični kader. RTV pač ni državni medij, ampak javni. Tu ni zaradi politike, političnih strank, njihovih interesov, tukaj je zaradi javnosti, je zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, ne pa izpostava vladnega urada za komuniciranje.