Film / Black Crab

za

Mrk opoldne.

Black Crab – alias Svart krabba, švedski triler, posnet po romanu Jerkerja Virdborga – se dogaja v mračni, mučni, puščobni, ostri, vetrovni, ledeni, razčlovečeni distopični prihodnosti, ki jo muči vojna. Kdo se vojskuje? Ni čisto jasno. Kje se vojskujejo? Ne, ni povsem jasno. Morda tam, kjer je bila nekoč – pred metastazo podnebnih sprememb – Švedska. Zakaj se sploh vojskujejo? Oh, tudi to ni jasno, a si lahko mislimo, da so naravni viri izčrpani, da je kapitalizem odpovedal, da prevladuje nihilizem in da so možnosti preživetja majhne – in da se je treba za vsako stvar boriti, klati, vojskovati. Ta prihodnost je popolna nadloga, sitnost, motnja – volčja ura. To je prihodnost, ki je ljudje niso hoteli – prihodnost, ki so jo videli le v Netflixovih distopičnih, postapokaliptičnih filmih in serijah, recimo v Snowpiercerju.

Ta prihodnost ni ustvarjena za ekoturiste, temveč za ekstremne športnike, osvajalce severnega tečaja in komandose, stoične specialce (»Črna rakovica«), med katere sodijo Caroline Edh (Noomi Rapace) in njeni tovariši, ki jih General pošlje na nevarno, tako rekoč samomorilsko misijo, kakršne smo nekoč – posebej v šestdesetih in sedemdesetih letih – videli v akcijskih filmih: čez obsežni zaledeneli arhipelag se morajo prebiti z dvema skrivnostnima kanistroma, ki naj bi spremenila tok prihodnosti (in dobila vojno), toda led, poln trupel, groze, eksistencializma in drugih sledi neuspehov in strašnih dilem, je tako tanek, da ga lahko prečkajo le na drsalkah, kar njihovo misijo naredi še analognejšo – in agoničnejšo. Film, ekspresionistično ukrojen za sedanje vojne čase, je osupljivo somračen in brezhibno morbiden – in v tem ekscesno uživa. Nevtralne prizore so vrgli v smeti, ne pa tudi namiga – ko bodo pritisnile podnebne spremembe, bodo izbruhnile prekleto konvencionalne državljanske vojne. V Evropi. (Netflix)