Posledice velike jedrske nesreče so nepopisne

Žal velike in katastrofalne jedrske nesreče ni mogoče izključiti. Ta huda grozeča nevarnost je še precej bolj prisotna in resnična po vojaškem napadu Rusije na Ukrajino, saj spopadi na območju jedrskih elektrarn Černobil in Zaporožje, ki ga nadzira ruska vojska, ali samo tehnične napake pri nadzoru nad delovanjem teh elektrarn lahko povzročijo jedrsko nesrečo ali eksplozijo jedrskih reaktorjev ter katastrofalno sevanje ne le na ozemlju Ukrajine, temveč tudi v zelo velikem delu Evrope in Azije. Resnični grožnji napada na jedrsko elektrarno smo bili priča tudi med osamosvojitveno vojno v Sloveniji leta 1991. Jugoslovanska vojska je takrat simulirala letalski napad na jedrski reaktor v Krškem. Izpeljala je nizek prelet vojaških letal, da bi nas prestrašila in dokazala, da ta možnost resnično obstaja. Še več, letala so se nevarno spustila proti jedrski elektrarni, kot da bodo nanjo odvrgla bombe. Žal smo na to grožnjo v Sloveniji nekako prehitro in neodgovorno pozabili.

Statistična nevarnost jedrskih nesreč je dodatno zelo velika predvsem pri starih jedrskih reaktorjih, ki jim države umetno podaljšajo življenjsko dobo nad maksimalno projektirano delovno dobo 40 let. Mednje sodi tudi sedanja jedrska elektrarna v Krškem – NEK, za katero upravljavec Gen energija načrtuje podaljšanje obratovanja s 40 let na 60. Za takšne elektrarne se statistična možnost katastrofalne, velike jedrske nesreče po strokovnih analizah poveča povprečno na vsakih 20 let.

Da se jedrska nesreča ne bi zgodila, bodo jedrske države in ustrezne mednarodne institucije morale sprejeti bistveno odločnejše ukrepe za jedrsko varnost, za umik (phase-out) iz jedrske tehnologije in za zaprtje jedrskih elektrarn v najkrajšem mogočem času; to velja tudi za Slovenijo. Celo projekt morebitne nove jedrske elektrarne Krško – JEK 2 – bi bil gospodarsko nevzdržen, saj bi po mednarodnih strokovnih referencah (Lazard, 2021) celotni stroški zanj presegli 15 milijard evrov, to pa je približno tretjina letnega bruto domačega proizvoda naše države. Zaradi zelo velike obremenitve državne blagajne bi bil ta projekt v nasprotju s fiskalno politiko Slovenije in Evropske unije (Kus, 2019, 2022).

Hkrati ne moremo niti mimo dejstva, da je krška elektrarna edina jedrska elektrarna v Evropi, zgrajena na potresno zelo ogroženem območju. Izbira lokacije za gradnjo NEK v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v takratni Jugoslaviji, je bila predvsem politično in še zlasti vojaško utemeljena, zato je že od začetka strokovno neprimerna in zelo ranljiva, saj pri njej ni bila upoštevana potresna varnost. Leta 2013 so strokovnjaki francoskega Inštituta za jedrsko in sevalno varnost (IRSN) v posebni študiji o potresni nevarnosti NEK, ki jo je naročilo podjetje Gen energija, odločno odsvetovali morebitne načrte za gradnjo dodatnega jedrskega reaktorja na tej lokaciji. Podjetje Gen energija je žal in neodgovorno to študijo skrilo »globoko v trezor«.

Ta ugledni francoski nacionalni inštitut je že leta 2007 pripravil poglobljeno analizo stroškov jedrske nesreče za Francijo, novelirano analizo pa leta 2012. IRSN je pripravil ločeno oceno finančnih stroškov za »resno jedrsko nesrečo« (stopnje 6 po mednarodni lestvici INES) in za »veliko jedrsko nesrečo« (najvišje stopnje 7 po INES). Ta scenarij lahko z manjšimi prilagoditvami uporabimo tudi za Slovenijo. Analiza jasno pokaže, da bi bili stroški velike jedrske nesreče ogromni, hkrati pa bi bile posledice (tudi psihološko-socialne) nepopisne.

Stroški škode resne jedrske nesreče (INES 6) bi v Franciji dosegli 50 do 240 milijard evrov, s srednjo vrednostjo 120 milijard evrov, kar je 2,5-kratnik letnega BDP Slovenije 2020. Ta scenarij napoveduje 3500 trajnih »radioloških beguncev«, ki bi se morali za vedno odseliti iz nekajkilometrskega pasu okrog jedrske elektrarne. Stroški škode velike jedrske nesreče (INES 7) pa bi v Franciji znašali 172 do 946 milijard evrov, s srednjo vrednostjo 427 milijard evrov. Radioloških beguncev na območju izključitve bi bilo že ogromnih sto tisoč (to je pet odstotkov prebivalcev Slovenije). Pričakovano število za rakom obolelih in umrlih ljudi bi bilo zelo veliko, psihološke posledice nepopisne, izgube v gospodarstvu, še zlasti v kmetijstvu in turizmu, bi bile ogromne. Ob jedrski nesreči v Sloveniji bi nepopisne posledice trpele tudi sosednje države in širša Evropa, še zlasti Hrvaška zaradi bližine Zagreba, kjer bi bilo prizadetih še veliko več ljudi kot pri nas.

Ko je bila ta analiza stroškov inštituta IRSN leta 2013 javno predstavljena, je bila deležna izredno velike pozornosti v francoskih medijih, hkrati pa je francoski časopis Le Journal de Dimanche predstavil še izsledke iz neobjavljene študije IRSN iz leta 2007, ki zajema tudi stroške potencialne »velike jedrske nesreče« pri zelo neugodnem scenariju. Ta študija navaja astronomske stroške v razponu od 760 do 5800 milijard evrov (sic!). Scenarij predvideva evakuacijo (trajni radiološki begunci) 2,6 milijona ljudi na območju 25 tisoč kvadratnih kilometrov, pri neugodnem črnem scenariju pa celo evakuacijo petih milijonov ljudi (2,5-kratno število prebivalcev Slovenije) na območju 87 tisoč kvadratnih kilometrov, v krogu 90 kilometrov od kraja jedrske nesreče (kar je več kot štirikratna velikost ozemlja Slovenije). Na območju, kontaminiranem z radioaktivnim izotopom cezij-137, bi živelo 90 milijonov ljudi, obsegalo pa bi 850 tisoč kvadratnih kilometrov, kar presega 20 odstotkov celotnega območja Evropske unije ali velikost ozemlja 43 Slovenij.

Nevarnost jedrske nesreče je zelo velika, saj je bilo do danes na svetu vsaj 12 reaktorjev zaprtih zaradi zelo resnih napak in delnega ali popolnega taljenja jedrske sredice. Med temi so bile na veliko srečo »le« tri jedrske katastrofe (Otok treh milj v ZDA, Černobil v Ukrajini in Fukušima na Japonskem), dodatno pa še veliko potencialnih, a v zadnjem trenutku preprečenih nesreč. Za odpravo posledic jedrske katastrofe v Fukušimi je bilo od nesreče leta 2011 do danes porabljenih že približno 270 milijard evrov, ta strošek pa bo v prihodnjih desetletjih še bistveno večji (po strokovni oceni približno 760 milijard evrov, posledice izpusta milijona ton radioaktivne vode v morje, ki ga japonska vlada predvideva za leto 2022, še niso ocenjene).

Zaradi nesreče v Fukušimi so na Japonskem ustavili 22 reaktorjev, ki ne dosegajo varnostnih standardov (ocena stroška za varnostno protiteroristično nadgradnjo reaktorjev je 40 do 45 milijard evrov), zdaj jih deluje samo še devet. Po tej nesreči je omenjeni francoski inštitut IRSN v študiji resno opozoril, »da morajo biti voditelji Evropske unije pripravljeni na jedrsko nesrečo« in da bi bila velika jedrska nesreča »nepredstavljiva evropska katastrofa, saj bi strošek škode dosegel najmanj 760 milijard evrov«. Pri tem se kompleksne socialno-psihološke posledice katastrofalne jedrske nesreče, velikansko število morebitnih smrtnih žrtev, rakave in druge smrtne bolezni in vzporedne dolgoročne življenjske tragedije v študiji sploh ne omenjajo.

Dodatno je treba poudariti, da danes niti ena jedrska elektrarna na svetu ni ustrezno zavarovana za škodo, ki bi jo povzročila jedrska nesreča. Skladno z mednarodnimi sporazumi (bruseljska dopolnilna konvencija) in nacionalnimi zakoni v jedrskih državah (v Sloveniji zakon o odgovornosti za jedrsko škodo), ki jih je svetovnemu jedrskemu lobiju uspelo pripraviti v »korist« jedrske industrije in žal v veliko škodo ljudi in gospodarstva (predvsem kmetijstva in turizma), je postavljena absolutno prenizka zgornja meja (limit) za zavarovanje odgovornosti za jedrsko škodo.

Z upoštevanjem resnične odgovornosti za jedrsko škodo bi bila cena električne energije jedrskih elektrarn astronomska. Prav tako ne obstaja niti ena zavarovalnica na svetu, ki bi z jedrsko industrijo sklepala ustrezne zavarovalne pogodbe za resnično odgovornost za jedrsko škodo, saj bi bila po raziskavi Nemškega inštituta za gospodarske raziskave (DIW Berlin, 2019) letna zavarovalna premija po nekaterih simulacijah od štiri evre do 67 evrov za kilovatno uro, kar je od 10- do 170-krat več, kot je današnja cena za kilovatno uro elektrike iz jedrskih elektrarn.

Leta 2013 so strokovnjaki francoskega Inštituta za jedrsko in sevalno varnost (IRSN) v posebni študiji o potresni nevarnosti NEK, ki jo je naročilo podjetje Gen energija, odločno odsvetovali morebitne načrte za gradnjo dodatnega jedrskega reaktorja na tej lokaciji. Podjetje Gen energija je žal in neodgovorno to študijo skrilo »globoko v trezor«.

V Franciji bi (po trenutni in neustrezni zakonodaji) zavarovanje odgovornosti za jedrsko škodo za vseh 56 reaktorjev pokrilo škodo zgolj v višini 700 milijonov evrov, na Slovaškem od 75 do 300 milijonov evrov, na Češkem 320 milijonov evrov, na Švedskem 580 milijonov evrov itd. V ZDA poseben zakon (Price Anderson Law) omejuje odgovornost celotne flote jedrske industrije ZDA (93 reaktorjev) do zneska 9,1 milijarde ameriških dolarjev.

Tudi upravljavec krške elektrarne nima sklenjenega ustreznega zavarovanja odgovornosti za jedrsko škodo v Sloveniji. Gen energija skladno z zakonom o odgovornosti za jedrsko škodo Slovenije odgovarja za takšno škodo zgolj do zneska 700 milijonov evrov, čeprav bi po analizah IRSN večja ali velika jedrska nesreča povzročila za več deset ali sto milijard evrov škode. Država Slovenija je dodatno na podlagi mednarodnih sporazumov odgovorna tudi za jedrsko škodo v vrednosti od 700 do 1200 milijonov evrov. Do maksimalnega praga, 1500 milijonov evrov škode po mednarodnih sporazumih, bi razliko prispevale še pogodbenice bruseljske dopolnilne konvencije o odgovornosti za jedrsko škodo. Nad 1500 milijoni evrov pa jedrske škode ne krije nihče. Zato bi tako rekoč vso jedrsko škodo več deset ali sto milijard evrov (nad navedenim zneskom) morala plačati celotna družba in gospodarstvo oziroma prebivalci, ki bi morali trpeti tudi nepredstavljive socialno-psihološke travme in življenjske tragedije.

Po jedrski nesreči v Fukušimi je nemška vlada leta 2011 ustanovila Etično komisijo za varno oskrbo z energijo z nalogo, da preuči etično razsežnost vprašanja tveganja jedrske tehnologije in predlaga rešitve. V zaključnem poročilu je ta komisija predlagala popoln umik Nemčije iz jedrske tehnologije v desetih letih (do konca leta 2022) in pripravo projekta energetskega prehoda (v nemščini Energiewende). Podobno kot Nemčija se iz jedrske industrije na svetu dokončno umika že najmanj devet držav od skupno 33, ki imajo jedrske elektrarne. Etična komisija je odločitev utemeljila predvsem na neetičnosti jedrske tehnologije in na dejstvu, da obstajajo veliko varnejše in bistveno cenejše ter stroškovno učinkovitejše možnosti, in sicer obnovljivi viri energije (predvsem sonce in veter). Odločitev je utemeljila na tem, da vprašanje, »jedrska energija – da ali ne«, ni več relevantno, ampak je zdaj edino vprašanje, »ali umik bolj zgodaj ali malo kasneje«. Pri tem se je v celoti izognila vrednostnim sodbam glede različnih svetovnonazorskih pogledov javnosti in »političnih preferenc« na to vprašanje. Dodatno je komisija jasno zapisala, da kljub dokončni odpovedi rabi jedrske energije Nemčija ne odstopa od trdne zaveze, da odgovornosti za tako imenovano večno jedrsko breme jedrske tehnologije ne prenaša na ramena prihodnjih rodov, in da hkrati v realno kratkem času poskrbi tudi za gradnjo dolgoročnega geološkega skladišča za smrtonosne visokoradioaktivne odpadke (VRAO).

Glavni problem »večnega jedrskega bremena« ni v tem, kar si lahko predstavljamo, temveč v tem, česar si ne moremo in ne znamo predstavljati. Osnovno vprašanje za vse nevarne tehnologije je: »Kako varno je dovolj varno?« Za jedrsko varnost ne obstaja niti jasna definicija, ampak obstaja razlaga samo na podlagi izrazov ’varnost’ in ’tveganje’. Definicija pa ne pojasni same narave jedrske varnosti in še zdaleč ne odgovori na ključno vprašanje: »Kaj pa je še sprejemljivo jedrsko tveganje?« Nanaša se samo na vidik sevanja, ne pa tudi na vsebine onstran te, predvsem zelo kompleksnih socialno-psiholoških dejavnikov in vrednot. Zato so današnji standardi jedrske varnosti zgolj v besedilu in obsegu, kot ju je dopuščala raven »domišljije« tistih, ki so razmišljali o morebitnem tveganju v času pisanja te definicije. Jedrske varnosti v svetu namreč sploh ne razumemo, še zlasti ne socialno-psihološke komponente, o imperativu dolgoročnega varnega skladiščenja smrtonosnih visokoradioaktivnih odpadkov za najmanj sto tisoč let pa se nam niti ne »sanja«, saj ta časovna razsežnost močno presega sleherno človeško domišljijo.

Ocena tveganja jedrske nesreče in smrtonosnega sevanja ne sme vključevati samo telesnega in duševnega zdravja ljudi, okolja, dednih učinkov in astronomskih stroškov, temveč mora zajeti tudi široko paleto kulturnih, socialnih in ogromnih psiholoških posledic (sevanja ne vidimo, ne moremo se ga dotakniti, zato povzroča velik psihološki strah). Dodatno so te posledice zelo dolgoročne, tudi stoletja in tisočletja po enem samem incidentu, eni sami veliki jedrski nesreči.

Države se ne menijo za reševanje vprašanja varnega skladiščenja smrtonosnih visokoradioaktivnih odpadkov

Radioaktivni (jedrski) odpadki so stranski proizvod delovanja jedrskih reaktorjev, nastajajo pa tudi v času razgradnje jedrskega reaktorja. Ti smrtonosni, visokoradioaktivni odpadki (VRAO), ki jih jedrska industrija imenuje tudi izrabljeno jedrsko gorivo (načrtno zaradi manjše negativne konotacije), mora biti dolgoročno skladiščeno v nekaj sto metrov globokih neprepustnih geoloških slojih ob upoštevanju najvišjih varnostnih, zdravstvenih in okoljskih standardov. To zahteva tudi nova klasifikacija (taksonomija oz. razvrstitev) energentov za prehodno obdobje v EU. Jedrski odpadki so visokoradioaktivni in smrtno nevarni še dolga tisočletja (razpolovna doba plutonija v jedrskih odpadkih je 24 tisoč let). Zato jedrske industrije ne moremo imenovati »čista« ali »zelena« energija, saj bodo visokoradioaktivni odpadki smrtno ogrožali ljudi in naravo še več sto tisoč let. Pri oceni vseh stroškov za gradnjo jedrskih reaktorjev so žal in neodgovorno stroški dolgoročnega geološkega skladiščenja visokoradioaktivnih odpadkov v vseh primerih v celoti izpuščeni (tudi v Sloveniji), saj so tako visoki, da jih tržna cena elektrike ne prenese.

Danes se vsi ti visokoradioaktivni odpadki, na svetu jih je že več kot 300 tisoč ton, v Sloveniji pa za zdaj 350 ton, žal samo začasno skladiščijo na lokaciji reaktorjev – tudi v Sloveniji, začasno skladišče pa bo po podatkih Gen energije polno že do leta 2023. Prvo dolgoročno skladišče za visokoradioaktivne odpadke na svetu v globokih geoloških zemeljskih slojih bo predvidoma že kmalu dograjeno na Finskem, v ZDA pa so pred leti ustavili gradnjo takšnega skladišča v zvezni državi Nevada predvsem zaradi težav z nedoseganjem varnostnih in okoljskih standardov. Za to delno gradnjo skladišča so v ZDA porabili že 15 milijard dolarjev, celoten strošek pa je bil ocenjen na 96 milijard dolarjev.

Podaljševanje obratovanja je tudi stroškovno zelo neučinkovito, saj bi ta sredstva lahko veliko koristneje vložili v nove zmogljivosti obnovljivih virov energije, predvsem sonca in vetra.

Finska je gradnjo dolgoročnega skladišča z imenom Onkalo (kar v finščini pomeni ’votlina’) za zgolj finske visokoradioaktivne odpadke začela na otoku Olkiluoto ob zahodni obali Baltskega morja že leta 2004. Gradnja se že bliža koncu in v nekaj letih bodo začeli skladišče uporabljati, v desetletjih po zaprtju in dekomisiji vseh finskih jedrskih reaktorjev ga bodo napolnili, v celoti zabetonirali, postopoma odstranili podzemne in nadzemne objekte in skladišče za vedno zaprli ter izolirali in strogo zavarovali. Odlagališče najmanj za sto tisoč let ne sme priti v stik z ljudmi in biosfero, saj bi lahko bile negativne posledice pobeglega sevanja katastrofalne in smrtne. Onkalo je zgrajen v »živi skali«, na stabilni granitni podlagi približno 450 metrov globoko in ima nekaj vertikalnih dvigal. Do skladišča vodi pet kilometrov dolg predor za tovornjake, skupna dolžina mreže vseh predorov pa bo presegla 40 kilometrov, za kar so izkopali približno 420 tisoč kubičnih metrov skale. V skladišču Onkalo bodo visokoradioaktivne odpadke najprej zaprli v posebne železne ter bakrene posode, nato pa bodo vsako posebej zabetonirali in rove, napolnjene s temi posodami, in celotno odlagališče postopoma zalili z betonom. Finsko podjetje Posiva, ki izvaja celoten projekt, je skupne stroške gradnje skladišča ocenilo na 5,1 milijarde evrov (podatki Posive in Mednarodne agencije za jedrsko energijo – IAEA, 2005).

Poleg tega, da svetovna jedrska industrija popolnoma in neodgovorno ignorira vprašanje odlaganja in dolgoročnega geološkega skladiščenja visokoradioaktivnih odpadkov, so dodatna nerešena težava še same zgradbe (posode) reaktorjev, ki med večdesetletnim delovanjem prav tako postanejo radioaktivne, zato jih je treba po ustavitvi delovanja reaktorja tudi razstaviti in ustrezno (visokovarnostno) odložiti za večstoletno obdobje. Če jih samo razstavimo in zakopljemo, obstaja zelo velika nevarnost pobega radioaktivnega sevanja v okolico, vode in zrak.

Po podatkih iz Poročila o stanju svetovne jedrske industrije (WNISR, 2020) je danes od vseh 189 ustavljenih – zaprtih – jedrskih reaktorjev na svetu še 169 reaktorjev v različnih fazah tako imenovane razgradnje in samo 20 ustavljenih reaktorjev (zgolj 10 odstotkov) je že popolnoma razgrajenih, od tega je zgolj 10 lokacij jedrskih reaktorjev vrnjenih v »zeleno« površino (greenfield). V EU je ustavljenih 90 reaktorjev in le trije so v celoti razgrajeni (vsi v Nemčiji). Kljub številnim reaktorjem v Franciji, Kanadi ali Združenem kraljestvu do danes niso razgradili še niti enega. Vsi ti nedelujoči oziroma ustavljeni jedrski reaktorji na svetu, ki so danes še vedno delno radioaktivni, ostajajo na lokaciji elektrarn, tudi tisti, ki so nehali delovati že pred več desetletji. Pogled na ta okoljsko močno degradirana, uničena in radioaktivna območja je še vedno grozeč opomnik o človeški neodgovornosti, kratkovidnosti in neumnosti, in kot kažejo dosedanje usmeritve, bo ta težava ostala nerešena še dolga desetletja in stoletja. Tega seveda ne smemo dopustiti.

Razlog za tako dolgo razgradnjo reaktorjev so predvsem visoki stroški, ki za en sam reaktor, velik približno 1000 megavatov, presegajo tudi 1,5 milijarde evrov. Visoka cena je glavni razlog, da se razgradnja razporedi na čim daljše obdobje več deset let. Zato naj bi se po uradnih podatkih in dokumentih tudi razgradnja NEK v Sloveniji končala šele po letu 2100, kar je z vidika varovanja ljudi in okolja popolnoma neodgovorno.

Stroški razgradnje jedrskega reaktorja in skladiščenja visokoradioaktivnih smrtonosnih odpadkov so zelo visoki

Stroški razgradnje jedrskega reaktorja, dolgoročnega skladiščenja visokoradioaktivnih odpadkov in vrnitve lokacije jedrske elektrarne v »zeleno« površino so, kot že navedeno, izjemno visoki (ocena za Italijo 7,2 milijarde evrov, za Litvo šest milijard evrov). V Nemčiji so stroški razgradnje v enem primeru (reaktor Gundremmingen-A) dosegli celo 9280 evrov na kilovat moči, kar bi za našo NEK s približno 700 megavati moči pomenilo kar sedem milijard evrov. Podoben strošek za odlaganje visokoradioaktivnih odpadkov približno pet milijard evrov in dodatnih 1,5 milijarde evrov za razgradnjo jedrske elektrarne čaka tudi Slovenijo oziroma (kot kažejo načrti Gen energije danes) njene prihodnje generacije, kar je popolnoma nemoralno in v nasprotju z ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja sedanjega prebivalstva in prihodnjih rodov.

Jedrske industrije ne moremo imenovati »čista« ali »zelena« energija, saj bodo visokoradioaktivni odpadki smrtno ogrožali ljudi in naravo še več sto tisoč let. Pri oceni vseh stroškov za gradnjo jedrskih reaktorjev so žal in neodgovorno stroški dolgoročnega geološkega skladiščenja visokoradioaktivnih odpadkov povsod v celoti izpuščeni. Tudi v Sloveniji.

O gradnji dolgoročnega skladišča visokoradioaktivnih odpadkov žal Slovenija še niti ne razmišlja, za zdaj potekajo le dejavnosti za skladiščenje manj nevarnih nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov (NSRAO) v Vrbini v bližini elektrarne. Gradnja dolgoročnega skladišča visokoradioaktivnih odpadkov je namreč izredno drag ter okoljsko, tehnično in družbeno zelo zahteven projekt. Stroška takšnega projekta zato jedrska industrija (niti vlade, tudi v Sloveniji) noče vključiti v ceno elektrike iz jedrskih elektrarn, saj bi se cena elektrike iz NEK morala povečati za najmanj dva- do trikrat, s tem pa bi elektrika iz že delujočih jedrskih elektrarn postala popolnoma nekonkurenčna in bi to jedrsko industrijo peljalo v še večjo izgubo.

Podaljšanje obratovanja starih jedrskih reaktorjev je drago in stroškovno neučinkovito

Veliko jedrskih reaktorjev po svetu je že zelo starih, zato se v zadnjih 20 letih zapira precej reaktorjev, gradnje novih pa v razvitih zahodnih državah tako rekoč ni. Žal se danes preveč milijard evrov vlaga v podaljševanje obratovanja starih jedrskih reaktorjev, kar je zelo drago, približno milijarda evrov do dve za 20-letno podaljšanje enega reaktorja, kakršen je ta v NEK v Sloveniji. Za desetletno podaljšanje obratovanja nekaj reaktorjev bo na primer Francija po analizah plačala 1,7 do 2 milijardi evrov na reaktor. Obenem je podaljševanje obratovanja tudi stroškovno zelo neučinkovito, saj bi ta sredstva lahko veliko koristneje vložili v nove zmogljivosti obnovljivih virov energije, predvsem sonca in vetra. Ti sicer »obnovljeni« stari reaktorji pa bistveno povečajo statistično nevarnost jedrske nesreče in druge vzporedne težave. Zaradi novih varnostnih zahtev (še zlasti po jedrski nesreči v Fukušimi) je treba nadgraditi varnostni sistem reaktorja, ki skupaj z drugo nadgraditvijo sestavlja največji del zelo velikega stroška za podaljšanje dobe delovanja starega reaktorja, saj so bili reaktorji tehnično zasnovani samo za največ 40 let.

Za načrt podaljšanja življenjske dobe obratovanja jedrske elektrarne je v skladu z zakonodajo EU – direktivo o presoji vplivov na okolje – za vse jedrske reaktorje v EU obvezno in brez izjeme treba izdelati presojo vplivov na okolje. To dokazuje tudi sodna praksa Sodišča Evropske unije glede podaljšanja dobe obratovanja jedrskih reaktorjev v Belgiji (2019). To presojo (in pridobitev pozitivnega poročila) je treba obvezno opraviti pred sprejetjem upravne odločitve (ali predpisa) o nameravanem podaljšanju življenjske dobe jedrskega reaktorja. Upravljavec NEK, podjetje Gen energija, mora navedeno presojo vplivov na okolje za morebitno podaljšanje obratovanja NEK obvezno izdelati in pridobiti pozitivno odločbo upravnih organov še pred koncem leta 2022 (ko poteče sedanje uporabno dovoljenje za NEK), v upravni postopek presoje vplivov na okolje pa je treba obvezno vključiti tudi javnost, za čezmejno presojo pa še vse sosednje države.

Celotno floto jedrskih reaktorjev na svetu bi bilo zaradi starosti treba zapreti že v desetih do 20 letih, saj je od približno 400 delujočih jedrskih reaktorjev na svetu več kot dve tretjini starih več kot 30 let, 80 reaktorjev pa že več kot 40 let. Od zdaj delujočih 126 reaktorjev v EU bi po preteku uporabnega dovoljenja morali ustaviti in razgraditi 89 reaktorjev do leta 2030, do leta 2040 pa še 15. Študija Inštituta Maxa Plancka iz Nemčije navaja, da se zaradi starosti jedrskih reaktorjev in zaradi umetnega podaljševanja njihove življenjske dobe nad 40 let velika in katastrofalna jedrska nesreča lahko zgodi povprečno na 20 let, kar je bistveno večja verjetnost, kot so navajale dosedanje študije za čas obratovanja jedrskih reaktorjev do 40 let, torej za obdobje, za katero so bili zasnovani.