Film / Nemirni

za

Dela ni nikoli konec.

Belgijski auteur Joachim Lafosse je pred desetimi leti posnel film Najini otroci, v katerem se dogajajo divje, hude, šokantne, neizrekljive reči. Nekatere reči so izrečene na neizrekljiv način, drugih pa sploh ni treba izreči, ker jih izrečejo kar same situacije, seksualna politika zahodne družbe in odnosi med osebami, ki se imajo za družino in ki že vnaprej mežikajo katastrofi. Film bi bil lahko posnet po Evripidovi Medeji, zgodbi o ženski, »strašni« maščevalki, ki jo zaradi moževe prevare pograbi tak bes, da pobije svoja otroka. Murielle, Medeja 2.0, ki začne po poroki mentalno razpadati, na koncu pobije svoje štiri otroke, tako da začutimo tako neuspeh družinske politike kot morbidnost prizadevanj, da bi ženske asimilirali v patriarhalni družbeni red. V Lafossovem filmu Nemirni družina prav tako mežika katastrofi.

Pri Damienu (Damien Bonnard), slikarju, ljubečem družinskem človeku, poročenem z Leïlo (Leïla Bekhti), se začnejo pojavljati čedalje hujši simptomi bipolarne motnje. Ko pridejo »epizode«, postane stresno, neznosno in nevarno. Damien postane prehiter in preveč maničen za vse – za družino, okolico, umetnost. Kapitalizem, ki terja storilnost, maničnost, produktivnost in hiperaktivnost, ga sili v to, da bruha nove in nove umetnine, da torej dela in dela in dela, tako da ga čedalje bolj izčrpava in izžema, razbija in polarizira. Niti spati ne more več. Ponoči popravlja kolo. Dela. Biti hoče koristen. Kapitalizem si prisvoji tudi njegove sanje. Umetnina ni nikoli končana. Družina začne mentalno in socialno razpadati, kar pa je logično – v družbi nima več prave socialne opore, zato je prepuščena svojemu privatnemu peklu. Kapitalizem producira shizofrenijo (bipolarno motnjo ipd.), ki jo potem prepusti zunanjemu izvajalcu, s čimer si oklesti stroške – ja, to je ultimativni outsourcing. Kapitalizem stroške za bolezni, ki jih ustvarja, naprti družini. S sramom vred. V kapitalizem se je vse težje asimilirati. (Kinodvor + VOD)