O ruskem medvedu

Perzijska učenjaka sta prvič v življenju videla medveda. Mlajši je vprašal bolj izkušenega, ali kaj ve o tej živali. Denimo, ali leže jajca ali koti žive mladiče. Ta je odgovoril: »Kolega, vem samo to: ta žival je vsega sposobna!«

Ta šala o ruskem medvedu je bila zelo všeč Karlu Marxu, saj se je tudi sam močno trudil, da bi razumel Rusijo v svojem času, tako kot se mi trudimo, da bi jo razumeli v svojem.

V 19. stoletju je carska Rusija najprej odločilno pomagala dušiti evropsko »pomlad narodov«, nato so se proti njej obrnile odločilne evropske države in ji s krimsko vojno preprečile zmago nad Turčijo. Poražena Rusija je nato šele leta 1861 odpravila kmečko podložništvo, a kmetom ni dala zemlje.

Takšno sta jo doživljala Marx in Engels. Dolgo po Marxovi smrti, šele okoli leta 1920, je prišel na dan njegov rokopis o tajni zgodovini diplomacije 18. stoletja, v katerem se sprašuje o pomenu nekaterih dejstev iz zgodovine Moskovske Rusije za nadaljnji razvoj: o načinu osvobajanja izpod mongolskega jarma in o Ivanu Groznem in brutalnem uničenju mestne republike Novgorod, trgovskega partnerja Hanse. A o tem nekoliko kasneje.

Za naslednjo fazo reform v prvem desetletju 20. stoletja je carska Rusija potrebovala še en vojaški poraz (v rusko-japonski vojni) in revolucionarni pretres leta 1905.

Neuspehi v vojskovanju v prvi svetovni vojni so leta 1917 privedli do februarskega konca carizma in potem na začetku novembra do »oktobrskega« prevzema oblasti (koalicija boljševikov in eserov s podporo anarhistov), leta 1918 pa so v konfliktu z eseri vso oblast prevzeli boljševiki.

Nastala je Sovjetska zveza, od ozemelj carske Rusije ni več obsegala Finske, Estonije, Latvije, Litve, Poljske, Besarabije in delov Belorusije in Ukrajine, ki jih je izgubila v vojni s Poljsko.

Po drugi svetovni vojni je nastal okrog Sovjetske zveze (povečane za tri baltske dežele in Besarabijo oziroma Moldavijo ter za zahodno Belorusijo in zahodno Ukrajino) tako imenovani »socialistični tabor«; temu bloku odvisnih držav se je socialistična Jugoslavija izmaknila. Jugoslovanskim podobne poskuse so zatrli z monstre procesi, na Madžarskem s procesom zoper Laszla Rajka.

Leta 1953 je umrl Stalin in v procesu reform pod Hruščovom so nastale razpoke tudi v državah bloka. Z načinom destalinizacije na Poljskem se je Hruščov sprijaznil, reforme v Nemški demokratični republiki je zatrl kar Ulbricht, na Madžarskem pa je Rakosijev in Farkasev režim stvar zaostril do točke vstaje, ki jo je potem zatrla Rdeča armada. Sam Hruščov je kasneje omenjal, da je dal ukaz za to s solzami v očeh. Visoki sovjetski funkcionar Jurij Andropov se je v analizi madžarskih dogodkov močno zamislil, a sam, ker je bil hud bolnik, ni bil na seznamu za vrhunec oblasti. Imel pa je političnega učenca iz veliko mlajše generacije, Mihaila Gorbačova.

To vojno je treba čim prej končati. A pri končanju vojn je vedno vprašanje, kako. Ne sme je končati napadalčeva zmaga. Ne bo je končal napadalčev poraz po modelu sovjetskega ali ameriškega umika iz Afganistana. Do takega konca bi Ukrajina predolgo krvavela.

Hruščov je bil za sovjetski politični vrh preveč radikalen, zato so ga vrgli in ustoličili Brežnjeva. Ko se je z začetkom leta 1968 začel reformni proces v Pragi, so ga avgusta zatrli z vojsko petih držav. Poljska se je pred intervencijo reševala z vojaškim udarom, ki je zadovoljil Moskvo.

Po smrti Brežnjeva in za njim dveh bolehnih naslednikov je prišel na vrsto Mihail Gorbačov in odprla so se vrata reformnemu procesu.

A ne za dolgo: z državnim udarom so oblast prevzeli konservativci. Gorbačovu je priskočil na pomoč Boris Jelcin, z oboroženo silo je odstavil konservativce, toda oblasti ni prepustil Gorbačovu, temveč jo je prevzel sam. S tem je bilo konec reformnega odpravljanja diktature. Jelcin je bil Sibirjak, torej po mentaliteti soroden kavbojem. Tako je z ukrepom razpustil zvezno državo in se omejil na Rusijo, v njej pa ustvaril brezvladje. Leta 1993 je bil Putin podžupan v Sankt Peterburgu in izhod iz anarhičnih razmer je videl v – vojaški diktaturi. Spomin na to je zapisan v besedah, ki jih je izrekel na sprejemu za nemške gospodarstvenike, da se »glede na težavno zasebnogospodarsko pot izrecno strinja z morebitnimi Jelcinovimi in armadnimi pripravami na uvedbo diktature po Pinochetovem zgledu«. (Tedaj je bilo to zapisano v listu Neues Deutschland, zdaj citirano v reviji Stern.) Če se spomnimo, je tudi jugoarmada sanjala o podobnem modelu, torej o liberalizaciji gospodarstva in političnem avtokratizmu pod nadzorom armade, samo da se ni sklicevala na Pinocheta, temveč na »azijske tigre«. In tudi jugoarmada je poudarjala, da je ona sama ekonomsko avtarkna. V Putinovi Rusiji je armada samopreskrben ekonomski subjekt, gospodarske sankcije jo komajda zadevajo.

Razvoj ruske civilne družbe v zgodovini je bil zelo utesnjen.

Potem ko so Mongoli uničili Kijevsko Rusijo, je od stare slave ostala le mestna republika Novgorod, ki je bila trgovsko tesno povezana s Hanso. Ozemlje današnje Belorusije in skoraj vse Ukrajine je prišlo pod oblast litovskih knezov, ti pa so postali poljski vladarji in nastalo je poljsko-litovsko kraljestvo. Današnja Rusija je nastala iz Moskovske kneževine, ki se je v 15. stoletju osamosvojila od Mongolov.

Toda ta osamosvojitev ni bila zmagovita vstaja, na to je opozoril že Karl Marx. V spisu o tajni zgodovini diplomacije (v Sovjetski zvezi so ga zamolčevali) je opozarjal na dve zadevi iz ruske zgodovine: izpod mongolskega jarma so se moskovski knezi odtihotapili, tako da so mongolske gospodarje podkupovali in jih ščuvali nad svoje ruske tekmece, dokler niso bili dovolj močni, da odvržejo jarem. Nato je Ivan Grozni brutalno obračunal z rusko kneževino Tver in z mestno republiko Novgorod.

Vsak narod na določen način ponotranji svojo zgodovino. Ideologi poskrbijo za selekcijo in osvetljavo dogodkov. Srbski ideologi so preosvetlili in priredili kosovsko zgodbo, slovenski ideologi so po Karantaniji povzdigovali Otokarja in Celjane (ki so bili za Habsburžane le grofi, za Luksemburžane pa knezi) in nato govorili o »narodu hlapcu«. Ruski ideologi so iz starejše zgodovine slavili Kijevsko Rusijo, potem pa moskovske kneze, pri Ivanu so omenjali samodrštvo, zaradi katerega je bil imenovan Grozni, uničenje republike Novgorod pa so šteli za upravičeno združevanje nacionalnega ozemlja. Velikoruski ideologi so zanikali, da ima Kijevska Rusija svojo zgodovino, Moskovska Rusija pa svojo, dobrih 200 let kasnejšo. O pomembnih delih zgodovine Belorusije in Ukrajine govorijo, seveda s stališča poljske nacionalne ideologije, zgodovinski romani Henryka Sienkiewicza. Na velikoruski ideologiji pa je temeljila tudi himna Sovjetske zveze: »Sojuz nerušimyj respublik svobodnyh vzplotila naveki Velikaja Rus« – Nezrušljivi zvezi svobodnih republik je za večno dala meso in kri Velika Rusija. (Beseda plot’ pomeni ’telesnost, mesenost’.)

Današnja Rusija je nastala iz Moskovske kneževine, ki se je v 15. stoletju osamosvojila od Mongolov. Toda ta osamosvojitev ni bila zmagovita vstaja, na to je opozoril že Karl Marx.

Nacionalni miti so pri oblikovanju javnosti zelo vplivni; za njihovo relativiranje je potreben bogat razvoj civilne družbe. Ruska civilna družba za to ni imela najboljših možnosti; obdobja svobode so bila kratka in negotova, prvo šele tik pred prvo svetovno vojno, drugo šibko v času NEP v dvajsetih letih, nato nekaj drobnih korakov v času Hruščova, potem po obdobju »glasnosti« (= neprikrivanja, javnosti) v času Gorbačova anarhično obdobje pod Jelcinom in njegov zaton v putinovski avtoritarizem.

Na mednarodnem prizorišču so se s posebnostjo ruskega medveda ukvarjali v slogu obeh prej omenjenih perzijskih naravoslovcev.

Potem ko je »reaganomika« z ekonomsko vojno po načelu »naj stane, kolikor hoče« porazila »vzhodni blok«, je stopila v ozadje »nova desnica«, ki je napovedovala, da bo socializem kmalu le »neprijeten spomin«, zamenjala pa jo je operetna znanost Francisa Fukuyame, tega »eksperta« ameriških tajnih služb, ki je oznanil »konec zgodovine« in nastop vekovečne »liberalne demokracije«.

Lastna zavest samozvanega »svobodnega sveta« je bila opojena s to novo doktrino, ki naj bi veljala po vsem svetu in odrešila tudi zavest na novo »osvobojenih« držav. Takoj so morale pozabiti na elemente socialne države, ki so jih morda imele prej, in se na stežaj odpreti »svetovnemu trgu«, pa naj stane, kar hoče. Do zmage v hladni vojni so bile dežele evropskega zahoda zavezane »socialnemu tržnemu gospodarstvu«, torej mehkejši obliki kapitalizma, z zmago v hladni vojni pa se je svet zavrtel v turbokapitalističnem ritmu, »socialno tržno gospodarstvo« je izpuhtelo, zamenjal ga je brezdušni neoliberalizem.

A konec hladne vojne je bil le navidezen; prej sta si stala nasproti vojaška pakta, Atlantski in Varšavski, ob njem pa nekaj nevtralnih in nekaj neuvrščenih dežel, potem se je razpustil samo Varšavski pakt in Nato se je v času Gorbačova obvezal, da bo od dežel Varšavskega pakta prevzel samo nekdanjo Nemško demokratično republiko, dalje proti vzhodu pa se ne bo širil. A ta obveza je kmalu sprhnela, vstop v Nato je postal vstopni pogoj za države, ki so želele vstopiti v evropsko integracijo.

Omenjena politična strategija »evroatlantizma« je nujno vodila v slepo ulico. Celo ob zgrešeni predpostavki, da se je zgodovinski razvoj končal v vekovečni »liberalni demokraciji«, bi bilo treba hladno vojno končati z razpustitvijo obeh paktov; s tem bi Evropska unija z integracijo Srednje in Južne Evrope postala eden od akterjev policentričnega sveta; in planet bi bil v ravnotežju.

Toda zmagovalci hladne vojne so hoteli več: namesto integracije samostojne Evrope so hoteli širitev Atlantskega pakta in združeno Evropo pod ameriško taktirko. V »evroatlantske povezave« so potegnili vse razen Rusije, vanje so vabili tudi Belorusijo in še prav posebej Ukrajino. In Rusija?

Jelcinova Rusija je gospodarsko razpadala, s propadajočimi gospodarskimi giganti je spominjala na svet, v katerem poginjajo mamuti, nad njihovimi trupli pa krožijo jastrebi. V tem anarhičnem svetu je bila potem oblast izročena Putinu. Ta je bil človek tajnih služb, integracije družbe ni iskal v demokraciji, temveč v avtoritarizmu. Jastrebe, ki so iskali hrano nad padlimi gospodarskimi mamuti, je kot oligarhe podredil svoji strategiji, tiste pa, ki so se temu upirali, je drastično kaznoval. Države ni zaprl svetovnemu trgu, nanj je stopil zlasti z izvozom energentov. Z diktaturo je ustvaril »red« in se trudil obnoviti status velesile.

V tako Rusijo nikakor ni bilo mogoče implantirati tiste »liberalne demokracije« iz Fukuyamovega »konca zgodovine«. Oligarhi, novi lastniki prejšnjega državnega premoženja, živijo v zavesti »danes smo, a jutri nismo«, zato vlagajo fantastične vsote v jahte in drugo bogastvo ter skrivajo ogromno denarja. To bogastvo odteka iz Rusije, Rusija pa ostaja predvsem izvoznica energentov in surovin. V nasprotju s tem cveti vojaška produkcija, armada je samooskrbna, razvija vrhunsko orožje in si z izvozom služi devize. Ta armada je bila neverjetno uspešna v Siriji v urejanju kaosa, ki so ga povzročili ameriški »strokovnjaki za notranje zadeve drugih držav«. (Ponovno so vzpostavili staro oblast. Karkoli si mislimo o njej, je manj slaba od kaosa.) V oprtosti na armado in oligarhe je Putin postal popoln avtokrat, samovladar, ki nima svetovalcev, saj posluša samo še tisto, kar hoče slišati.

Trenutek je zrel za vstop doktrine mirovništva, ki uči: treba je graditi nove in nove mostove za napadalčev častni umik. Morda pa je vendarle še kje kaj modrih državnikov, ki bodo znali to vojno končati brez zmagovalcev, brez zmanjšane Ukrajine in brez ponižane Rusije?

Ukrajina je imela ob Jelcinovi razpustitvi Sovjetske zveze podobno izhodišče, samo da je bila ozemeljsko dosti manjša. Tudi tu so si nekdanjo državno lastnino razdelili tajkuni. V nastajanju oblasti pa so bile stvari bolj zapletene kot v drugih nekdanjih sovjetskih republikah, kjer so novo oblast zgradili kar nekdanji partijski hierarhi. Od vsega začetka so bile v ukrajinskem političnem kotlu moskovske in washingtonske kuhalnice, vrstili so se »strokovnjaki za notranje zadeve drugih držav«, ruski tudi z javnimi pritiski, ameriški s šarlatanskimi kadrovskimi nasveti. (Model takih javnih nasvetov smo imeli priložnost spoznati tudi pri nas, ko nas je osrečeval gospod Mussomeli.) Ameriško eksperimentiranje z Ukrajino ob znanem ljubečem »f*** the EU« odnosu do Evrope, ki ga poznamo iz ust gospe Nuland, spada v ta kontekst šarlatanerije.

Reagiranje na Putinove zahteve, naj se Nato ne širi več, je dokazalo, da strategi Natove širitve razumejo ruskega medveda še manj kot omenjena perzijska naravoslovca. Posmehljivo govorjenje, da si vsaka država lahko sama izbere, ali hoče v Nato, bi razbesnilo še racionalne politike, avtokratov bes pa so nam pokazale tudi kamere. A celo v razumevanju Ukrajine so bili »evroatlantski« strokovnjaki precej pod ravnijo omenjenih perzijskih naravoslovcev. Če verjamemo poznavalcem, so bili prepričani, da bo Ukrajina padla v nekaj dneh, nato bodo padli po zmagovalcu in mu s sankcijami pili kri, v premagani Ukrajini pa si bodo zmagovalci najbrž nakopali zoprno gverilsko vojno. Zato so Zelenskemu hitro ponudili evakuacijo. A Ukrajina se je uprla in bili so jo prisiljeni podpreti z orožjem. Tudi rusko govoreči Ukrajinci se upirajo ruskim zavojevalcem. Da tega ni pričakoval Putin, ni presenečenje. A tudi »evroatlantska« strokovnjaščina tega ni pričakovala! V vojni gre zdaj za nekaj čisto drugega: za resnično pravico celotne Ukrajine do identitete.

Če si Putinovo agresivno vojno poskušamo vsaj nekoliko razložiti, to niti malo ne pomeni, da iščemo zanjo opravičilo. Ne, zanjo ni ne upravičila ne opravičila, tudi zgodovina je ne bo oprala. Je zločin. Toda za tem zločinom stojita personalni akter in njegov državni in armadni aparat.

To vojno pa je treba čim prej končati. A pri končanju vojn je vedno vprašanje, kako. Ne sme je končati napadalčeva zmaga. Ne bo je končal napadalčev poraz po modelu sovjetskega ali ameriškega umika iz Afganistana. Do takega konca bi Ukrajina predolgo krvavela. Tudi na notranji zlom Putinove oblasti se ne kaže zanašati, zlasti pa ga ni mogoče izsiliti. Notranji procesi vsake države imajo svojo dinamiko in svojo logiko. Koliko bo moral svet še počakati na moralno zadoščenje, je seveda drugo vprašanje. Konec tega ubijanja in uničevanja pa seveda mora biti tak, da »ta žival, ki je vsega sposobna«, ne sproži tretje svetovne vojne. Trenutek je zrel za vstop doktrine mirovništva, ki uči: treba je graditi nove in nove mostove za napadalčev častni umik. Morda pa je vendarle še kje kaj modrih državnikov, ki bodo znali to vojno končati brez zmagovalcev, brez zmanjšane Ukrajine in brez ponižane Rusije? Morda so taki posredniki iz držav (po abecedi): Izraela, Kitajske, Turčije? Žal jih bomo zaman iskali po Evroatlantidi!

Ali torej obstaja še kak mojstrski diplomat miru? Če ne, gorje nam!