Velike obljube, kruta realnost

Ob začetku ruske invazije na Ukrajino so evropske države, tudi Slovenija, izrekle dobrodošlico ukrajinskim beguncem in odprle meje. Slovenska vlada je svojo odločitev tudi utemeljila z zapisom na Twitterju: »Ukrajinski begunci prihajajo iz okolja, ki je v kulturnem, verskem in zgodovinskem smislu nekaj povsem drugega kot okolje, iz katerega prihajajo begunci iz Afganistana.« Zunanjega ministra Logarja so nekaj dni kasneje na novinarski konferenci ob uradnem obisku v Nemčiji vprašali, ali imamo v Sloveniji hierarhijo beguncev, in odgovoru se je izognil z besedami: »Slovenija podpira breme begunskega vala, sodite nas po dejanjih.« Prav.

Da bi vlado sodili po dejanjih v času ukrajinske begunske krize, je še prezgodaj, čeprav že zdaj kaže, da se bo velika večina ukrajinskih beguncev vrnila domov ali pa zapustila Slovenijo, preden bo sploh odločeno o njihovih prošnjah za začasno zaščito, s čimer bi dobili tudi druge osnovne pravice, ne le toplega obroka in strehe nad glavo. Vlado, v kateri sedi zunanji minister Logar, pa lahko sodimo po preteklih izkušnjah z begunci. Seveda ne po izkušnjah z begunci, ki prihajajo z Bližnjega vzhoda in Afrike, do katerih je vlada tudi formalno izkazala izrazito odklonilen odnos s podelitvijo begunskega statusa le 19 osebam v letu 2021, kar je precej manj celo kot v letih pred begunsko krizo. Tu ni česa soditi, lahko se le obsodi. Lahko pa vlado sodimo po dejanjih, ko na primer ukrajinskim beguncem, torej določeni skupini beguncev, izreka dobrodošlico in trdi, da bo zanje poskrbela.

Tak je tudi primer sodelavcev Slovenske vojske v Afganistanu. Slovenska vojska je skupaj z drugimi zahodnimi vojskami lani poleti zapuščala to državo in takrat je obrambni minister Matej Tonin izrekel velike besede: »Slovenska vojska ne bo nikogar pustila za seboj. Tega nismo naredili nikoli v preteklosti in tudi ne bomo v prihodnosti.« Dodal je, da lahko Afganistanci, ki so sodelovali s Slovensko vojsko in so pomembno pripomogli k njenemu delu, zaprosijo za azil. Slovenija je bila s svojimi vojaki v Afganistanu prisotna 17 let in je torej sodelovala s številnimi posamezniki, ki so podpirali njeno delovanje predvsem pri prevajanju in tehnični podpori.

A Slovenija je z zaščito vrnila uslugo le enemu prevajalcu in njegovi družini, skupaj šestim ljudem. »Evakuacija druge družine je še v teku. Z njimi smo v rednem stiku in si prizadevamo za njihovo evakuacijo v Slovenijo,« pojasnjujejo na obrambnem ministrstvu osem mesecev pozneje, ko je kakršno koli reševanje iz Afganistana zgolj še iluzija. Poleg teh šestih oseb je bila vlada primorana sprejeti še »svoj« delež afganistanskih državljanov, ki so sodelovali s silami EU. Iz te skupine je Slovenija sprejela še 19 Afganistank in Afganistancev.

Sodelavci Slovenske vojske v Afganistanu v Sloveniji niso dobili azila, pač pa le začasne petletne zaščite z omejenimi pravicami.

Skupaj je torej nudila zatočišče 25 osebam, ki v nobenem smislu ne morejo predstavljati bremena za državo. A kljub vsem lepim besedam, celo obljubam obrambnega ministra, v Sloveniji niso imeli pravice zaprositi za azil. Država jim je podelila status začasnega prebivanja na podlagi zakona o tujcih za obdobje 5 let. V Sloveniji imajo (za to obdobje) zagotovljeno nastanitev, upravičeni so do denarne socialne pomoči in zdravstvenega varstva, čeprav do slednjega po pojasnilih Francija Zlatarja iz Slovenske filantropije pridejo še težje kot osebe s statusom begunca. Poleg časovne omejenosti je glavna težava tega statusa pravica do dela. To pravico sicer imajo, a če dobijo zaposlitev, si morajo status urediti na novo in traja le za čas zaposlitve, kar je lahko celo precej krajše obdobje kot 5 let.

»Po koncu obdobja zaposlitve, v kolikor posamezniku delodajalec ne bi podaljšal pogodbe o zaposlitvi, bi ta ostal brez pravne podlage za bivanje v Sloveniji. Trenutni status teh oseb je nepredvidljiv in prinaša negotovost za njihovo prihodnost ter številne dileme, ki lahko vplivajo na uspešnost njihove integracije. Glavna dilema je seveda povezana z delom in zaposlovanjem: ali je sploh smiselno, da si poiščejo neko začasno zaposlitev, če pa ta lahko ogrozi možnost njihovega nadaljnjega bivanja v Sloveniji? In zakaj jim Slovenija ni priznala mednarodne zaščite? Mar evakuacija iz Afganistana oz. dejstvo, da so od tam morali pobegniti, ker se utemeljeno bojijo preganjanja zaradi enega izmed razlogov, ki utemeljujejo begunski status, ni dovolj, da bi jim bil v Sloveniji priznan status begunca?« se sprašuje Zlatar.

Država je torej tej skupini beguncev dobrodošlico izrekla z začasnim, petletnim dovoljenjem za bivanje, ki pa se lahko celo skrajša – čeprav so to ljudje, ki se zaradi sodelovanja z zahodnimi vojskami verjetno nikoli ne bodo mogli vrniti domov, saj v Afganistanu lahko pričakujejo usmrtitev, pred tem pa še mučenje.