Širom: Utekočinjeni prestol preprostih

+ + + + +

Včasih pravo muziko slišiš ob pravem času na pravem kraju. Takrat se ti v drobovju nekaj sprosti in nenadzorovano vzburi hrbtenjačo. Minuli konec tedna sem imel priložnost četrti album najbolj vizionarske poosamosvojitvene slovenske zasedbe, ki z neposnemljivo nadrealistično godbo buri duhove širom po svetu, poslušati med vožnjo po Prlekiji, Prekmurju in Goričkem na tih muhast dan. Kar bi v drugem kontekstu bila le minorna opomba, se je tokrat izkazalo za ključno sestavino mističnega izkustva, pri katerem se zunanjost in notranjost prepleteta v ubrano muzikalno vprego.

Trio Širom, ki ga sestavljajo multiinstrumentalisti svetovnega kova, Ana Kravanja, Iztok Koren in Samo Kutin, ostaja še naprej zvest svoji viziji »imaginarnega folka«. V primerjavi z odličnimi predhodniki nas bend v ničemer zares ne preseneča – v resnici ni razloga za spremembo, ko pa ostaja še toliko neraziskanega. Posebnost je predvsem dolžina vznemirljivih polimproviziranih skladb (do 20 minut), kar trojki omogoča nove aranžmajske prijeme. Uvodni skladbi gradita na hipnotični repeticiji, vpeljujeta široko paleto akustičnih zvenov (nabor instrumentarija je tokrat še večji) in stavita na postopni crescendo proti končnemu izbruhu. A učinkujeta predvsem kot ogrevanje za veličastno drugo polovico albuma, ki ne potrebuje besed, zgolj vaše uhlje. Pri epskih 80 minutah album reflektira živo muziciranje, medsebojno komunikacijo, redno menjavanje instrumentov, dramaturgijo zapletov, vrhov in razpletov ter preplet brezbesednih vokalov, ki sporočajo več kot tisoč besed. Zadnja leta redno poslušam ogromno zunajserijske glasbe z različnih vetrov, a Širom ostaja svet zase. V njem ni neposredno oprijemljivih referenc, hkrati pa lahko že 30 sekund njegove muzike sproži stotero asociacij. Je kot ključ za domišljijo, ki odpira lastnoročno nameščeno ključavnico. V glasbi te skupine slišim rezijanske pravljice, pripovedke iz Benečije, nonotove anekdote o vedmancih (skrivnostnih lučkah v močvirnatem »Paludu« spodnjih Brd), staroversko znanje iz Posočja, ujeto v besedi Pavla Medveščka, mitologijo Krasa in Prekmurja, literaturo Márqueza in Borgesa ter Granatno barvo (1969) Sergeja Paradžanova. Ne smemo pozabiti niti na vse druge svetovne vplive, ki jih trio poznavalsko vtke v neizmerno bogato zvočno tapiserijo.

Utekočinjeni prestol preprostih deluje kot vez med današnjim svetom in svetom pred … Tistim, ki smo ga novodobni ljudje ujeli le za rep skozi štorije prednikov in pri tem začutili, da še obstaja, a nam je skoraj nedosegljiv; na pol magični svet, ki ga je 20. stoletje požrlo v kolesje globalizacije, individualizacije in digitalizacije, a ga lahko, če imamo srečo, kdaj hipoma uzremo skozi kako časovno špranjo na kakem res posebnem kraju.