Državno odvetništvo se zaveda, da (po nareku vlade) ravna protizakonito

Državno odvetništvo javno še ni komentiralo vlaganja tožb zoper protivladnega protestnika Jašo Jenulla. Je pa bilo kljub temu razvidno, da se s tem ne strinja in da ima o zakonitosti in ustavnosti takšnega početja resne pomisleke. Zdaj je generalni državni odvetnik Jurij Groznik posredno, a javno in nedvoumno priznal, da je vlada državne odvetnike proti njihovi volji prisilila v vložitev teh tožb.

Po neuradnih informacijah je državno odvetništvo vladi pojasnjevalo, da policija ne more zahtevati povrnitve stroškov varovanja neprijavljenega shoda, saj zakon določa, da policija shod le spremlja, ne izvaja pa dela redarske službe. Če shod postane nasilen, ga razpusti. A shod, za katerega država od Jenulla zahteva povračilo 34 tisoč evrov, je bil miren – šlo je za branje ustave. Tudi zato so državni odvetniki vlado opozorili, da bo sama oziroma policija težko izkazala potrebo po prisotnosti več sto policistov, na stotine ograj, več deset vozil, psov, konjev, terenskih vozil … Vlado so prav tako opozorili, da vlaganje takšnih tožb pomeni arbitrarne posege oblasti z namenom zastraševanja in odvračanja od izražanja mnenj na javnih shodih in s tem kršitev 11. člena evropske konvencije o človekovih pravicah. A državno odvetništvo je tožbe vendarle vložilo.

Vodja državnega odvetništva zdaj v prispevku v Pravni praksi pojasnjuje, zakaj. Razmerje med stranko in odvetnikom ni povsem enako razmerju med državo in državnim odvetništvom. V prvem primeru odvetnik lahko odkloni neko ravnanje in tudi zastopanje (stranka pa si izbere drugega odvetnika), v drugem ni tako. To ureja 16. člen zakona o državnem odvetništvu. »V okviru omenjenega člena lahko državni odvetnik svoje nestrinjanje z zastopanim organom, če npr. državni odvetnik ocenjuje, da s svojim delovanjem ne bo krepil delovanja pravne države ali morda celo ne bo deloval skladno z načeli pravne države, obrazloženo predstavi zastopanemu subjektu. Vlada pa je tista, ki dokončno odloči o procesnem dejanju, kar mora državni odvetnik upoštevati. Odločitev vlade je za državnega odvetnika zavezujoča,« piše Groznik in razkriva stališče državnega odvetništva v tem primeru – da vlaganje tožb zoper protestnike ne bo krepilo pravne države in da gre za ravnanje, neskladno z načeli pravne države.

Če se državni odvetnik v nečem ne strinja z zastopanim državnim organom, lahko o tem dokončno odloči vlada z zavezujočim mnenjem. In ker se državni odvetniki s policijo in notranjim ministrstvom niso strinjali glede vlaganja tožb zoper Jenulla, jih je v to nezakonito početje zakonito prisilila vlada.

Posebej je treba poudariti, da v tem primeru ne gre za smiselno tožbo, tu gre za osebno muho vladajočih političnih strank zoper njihove kritike.

»Ta ureditev omogoča, da so v primeru nerazrešljivega nestrinjanja različna strokovna stališča obravnavana še na ravni vlade. In z vidika nemotenega izvajanja državnih funkcij je zakonsko predvideno, da v tem primeru odločitev vlade prevlada. V kolikor gre za odločitev o vložitvi tožbe ali pravnega sredstva, je ta odločitev tako ali tako še predmet neodvisne sodne presoje,« zaključuje Groznik.

Tudi ta poteza oblasti bo predmet neodvisne sodne presoje. In kot na desetine drugih v zadnjih dveh letih bo pri tem najverjetneje razveljavljena. A že to, da se mora državno odvetništvo zanašati, da bodo njegovo lastno zlorabo zakonodaje za obračun z vladnimi kritiki na koncu »popravila« sodišča, je grozljivo.