Neznosno breme ogromnega talenta

za +

Nickov film.

Vsi dobro vemo, da je Nicolas Cage v zadnjih desetih letih igral v 100 ali 200 filmih, da je v glavnem igral v filmih, ki ga niso bili vredni, in da je le tu in tam pristal v kakem dobrem filmu (Mandy ali Pig). V filmskega stahanovca pa se je prelevil zato, da bi odplačal davčni dolg. Ker je dovolj trpel, se zdi, da je napočil čas, da mu sedma umetnost izkaže tudi malce ljubezni. In Neznosno breme ogromnega talenta je tak film – izbruh ljubezni, ognjemet cinefilije, fenovski film, metafilm. No, metafenovski metafilm.

Nicolas Cage igra samega sebe, Nicolasa Cagea, holivudskega zvezdnika v globoki krizi – narcističnega, propadlega, zavoženega, ločenega, zadolženega, ošabnega, nevrotičnega, izgubljenega. Kar pomeni, da je zrel za comeback, ponovno vstajenje – odrešitev. Zvezdnike – kultne še toliko bolj – pa najpogosteje odrešijo prav feni. Tako, kot je Quentin Tarantino s Šundom odrešil Johna Travolto. Cagea odreši španski superfen Javi Gutierrez (Pedro Pascal), poln filmskih citatov in referenc, cinefilski magnat, izvoznik oljčnega olja, ki ga hoče videti na svoji rojstnodnevni zabavi, saj veste, kot »darilo« – v zameno za milijon dolarjev. Med njima hitro klikne, kar pa ne preseneča – oba sta nora na Kabinet doktorja Caligarija. Oba sta jokala ob Paddingtonu 2. Kdor je videl Pravo stvar, ki jo je Tony Scott posnel po Tarantinovem scenariju, ve, da ni ljubezni in romance brez konsenza o najljubših filmih – bromance prav tako ni brez konsenza o najljubših filmih. Zato se Nick in Javi »poročita«, ali natančneje: Javi točno ve, v kakšnem filmu bi moral igrati Nick. Ja, tudi scenarij že ima. Ali pa vsaj osnutek. Javi je pač tipičen fen – prepričan, da bi moral Nick igrati v njegovem filmu. Zvezdnik je varen le v insajderskem, fanatičnem, emocionalnem objemu svojega fena. Le fen mu lahko zagotovi »življenjsko vlogo«.

A kdor je videl Coppolovega Botra (mimogrede, Francis Ford Coppola je Cageev stric), ve, da je trgovanje z oljčnim oljem le krinka, zato Nicku agenta Cie kmalu razkrijeta, da je Javi v resnici kriminalec, ugrabitelj hčerke predsedniškega kandidata, nekakšen Ernst Stavro Blofeld, ki terja Jamesa Bonda, ne pa kralja Leara. Javi in Nick, ki ga tu in tam obišče njegov groteskni, plastični, spektralni, hiperholivudski mini-me, alias Nicky (igra ga »Nicolas Kim Coppola«), bi posnela nekaj bolj resnega, poglobljenega, zrelega, umetniškega, a jima realnost ne pusti – sama realnost je namreč postala klišejska, generična, spektakelska, eskapistična, nadrealistično bondovska. Prevzela je strukturo žanrskega koktajla. Realnost je videti je kot ostra, energična, prebrisana, odrezava, hiperaktivna, iznajdljiva, načičkana parodija vohunskega, akcijskega filma. Postala je meta. V njej lahko preživiš le, če znaš igrati. Neznosno breme ogromnega talenta, v katerem Prilagajanje sreča Zbogom Las Vegas in Divje v srcu (oh, in po malem tudi Letalo prekletih in Alcatraz), ni le himna Nicolasu Cageu, temveč tudi transformativni moči filma, ki mu šov krade realnost, vse fiktivnejša, vse bolj zlagana, vse bolj konspirološka. (kino)