Downton Abbey: Nova doba

zadržan +

Tiho nasilje nostalgije.

Downton Abbey 2 – ki ga lahko mirno in gladko gledate, četudi niste videli ne serije ne prvega filma – se začne s poroko in konča s pogrebom, vmes pa se zgodi film. Downton namreč okupira filmska ekipa, ki naj bi tam snemala nemo melodramo Kockar, večina Downtončanov pa naj bi se začasno preselila v vilo, ki jo je lady Grantham (Maggie Smith) zapustil neki francoski markiz. Nekateri Downtončani nasprotujejo temu, da bi se Downtona dotikali neotesani, vulgarni, »umazani« filmarji, ki jih imajo za navadne plebejce (»Kako nizko smo padli«), služabniki in služabnice pa so nad filmarji navdušeni prav zato – ker so plebejci. Kot oni. Nič ni tako plebejsko, da ne bi moglo rešiti Downtona, ki potrebuje novo streho. Filmarji, ki ponujajo čedno plačilo in ki nočejo snemati v ateljeju, temveč na lokaciji (»kot Abel Gance Napoleona«), si domišljajo, da so nova aristokracija – artificielni so, premožni, vzvišeni, napihnjeni. Še zlasti ošabna zvezdnica Phyllis Baxter (Raquel Cassidy).

Problem je le v tem, da jim producenti/financerji sporočijo, da morajo snemanje prekiniti – neme filme, »mimiko z glasbo«, so povozili zvočni, film, ki ga snemajo, pa za zvočno verzijo ni primeren. Downton Abbey 2, poln telenovelističnih razkritij (on je tvoj oče!) in nostalgije po nostalgiji (okej, po aristokraciji, ki so jo služabniki brezmejno in vdano ljubili), sooči dve aristokraciji, staro in novo, »naravno« in »parazitsko« (in dve filmski obdobji, nemo in zvočno), a ne skriva, da so pripadniki stare aristokracije rojeni za film – imajo boljše, preciznejše, prepričljivejše, sodobnejše vokale, so boljši igralci in boljši scenaristi, vedo, kaj hočejo množice, znajo izvabiti solze. Njihovi služabniki, ki jih je izmojstrila dialektika gospodarja in hlapca, še toliko bolj – namesto stari aristokraciji bodo služili Hollywoodu. To je njihova revolucija. Dlje ne gredo, ker od svojih gospodarjev, kot slišimo, »niso vajeni nevljudnosti«. (kino)