Toro Y Moi: Mahal

+ + +

Chaz Bundick ni kar tako. Že leta 2017 je mestece Berkeley 27. junij razglasilo za Chaz Bundick Day in se s tem poklonilo njegovemu glasbeno-umetniškemu prispevku – pomembnemu ne le za to študentsko vozlišče, ampak za Kalifornijo in ZDA nasploh. Prebivalec zalivskega območja San Francisca je dobil formalno potrditev mestnih oblasti, da njegovo delo – predvsem pod imenom Toro Y Moi – pljuska onkraj beatovskih, chillwavovskih in indie niš v vsakdanjik slehernika.

Na papirju je njegova zgodba precej znana in večkrat prebrana. Prvi album Causers of This, ki je izšel leta 2010, je bil chillwavovska in synthovska lepljenka semplov, izjemno blaga različica (bolje rečeno sorodnica) praks, ki so jih v tistem času v bližini precej glasno zganjali njegovi losangeleški kolegi s Flying Lotusom na čelu. Vzporednice so predvsem v rahlo zakritem hiphopovskem pristopu. Bundickova senzibilnost za pop muziko je bila torej takoj prepoznavna, a zares je prišla na plano z naslednjimi projekti, ki (tako kot že neštetokrat) pomenijo predvidljiv in pomenljiv premik od tehnike semplanja k čisto pravi, živi instrumentaciji. Živo igranje in predvsem vedno bolj klasičen songwriting. Najprej sicer podprt s programiranimi, plesnimi ritmi, kasneje v obliki nekakšnega indierocka. In nazaj. Muziko Tora Y Moia pa je vedno zaznamovala zasanjana, do ušes prijazna in mehka psihedelija. Pa naj gre za bolj synthpopovski ali bolj kitarski košček njegove diskografije.

Sedmi album Bundickovega paradnega projekta se začne presenetljivo udarno, z izrazitimi kitarskimi rifi psihedeličnega rocka, ki se utapljajo v krepkem odmerjanju efektov. Nadaljevanje se hitro umiri, a se ne ustali na eni sami žanrski tračnici. Mahal je nastajal pet let, seznam sodelujočih je dokaj obsežen, in če dodamo še slogovno razdrobljenost, je hitro jasno, da gre za Bundickov ne nujno najbolj raziskovalen (če kaj njegova muzika res ni, ni raziskovalna), zato pa najmanj ziheraški album po prvencu. Ironija je v tem, da se kljub nezanašanju na pretekle obrazce uspeha hitro izgubimo v nežnosti indiepop popevk. Te zvenijo lahkotno (tudi če besedila niso), neizrazito šablonsko in kot kakšna bleda različica zgodnjega Beckovega opusa. Psihedelično rockovski nastavek se počasi, a vztrajno redči v paketke baladnih štiklov. To je muzika neskončnih road tripov, zretja v ocean, zajtrkovanja humusa, rekreativnega in zdravilnega uživanja psihedelikov … Mahal bi bil težko bolj kalifornijski album, težko bi bil bolj zvok milega podnebja in navidezne ležernosti. Slogovno psihedelično brezbrižen deluje utrujajoče, preboj do samega konca brez resnega zmanjšanja pozornosti pa je naloga, ki se zdi skoraj nemogoča. Bolj mlačen kot topel.