Virtualna rezilna žica?

Predsednik stranke Gibanje Svoboda in najverjetnejši predsednik vlade Robert Golob je pred volitvami napovedal, da bo njegova vlada s slovensko-hrvaške meje odstranila rezilno žico. Ne glede na to, da gre za všečno predvolilno obljubo, in ne glede na vprašanje, kaj pojmovno široka napoved sploh pomeni (na južni meji je poleg rezilne žice tudi precej panelnih ograj, ki pa imajo na vrhu prav tako rezilno žico), in ne glede na vprašanje, s kakšnim tempom se bo Golobova obljuba uresničevala, je to korak v pravo smer, torej stran od dosedanje skrajno nehumane mejne politike. Vendar z vidika odnosa države do beguncev, ki prihajajo z Bližnjega vzhoda in iz Afrike, to ni najpomembnejše vprašanje politike do migrantov.

V volilnem programu Gibanja Svoboda je med drugim zapisana zaveza »Za prenehanje z nesmiselnimi mejnimi politikami«, ki je pojasnjena z besedami: »Na meji bomo odstranili tehnične ovire ter jih nadomestili z dokazano učinkovitejšimi metodami (npr. daljinski nadzor).« To najverjetneje pomeni nadzor s sodobnimi tehnologijami, predvsem z brezpilotnimi letalniki in letali.

Takšni sistemi »daljinskega nadzora« se v Evropi že uporabljajo za nadzor nad migracijami. Evropska komisija financira projekt Roborder, katerega namen je »razviti popolnoma delujoč avtonomni sistem za nadzor meje z mobilnimi roboti brez posadke, vključno z zračnimi, vodnimi površinskimi, podvodnimi in zemeljskimi vozili …« Za zdaj je takšen način nadzora nad migracijami razširjen v Sredozemskem morju, kjer postavitev tehničnih ovir, zidov, ograj in rezilnih žic ni mogoča, čeprav Grčija s postavitvijo plavajočih ovir za plovila okoli svojih otokov poskuša tudi to.

Težava s temi rešitvami je v tem, da gre za drugačen način za dosego istega cilja – oteževanja in preprečevanja dostopa ljudem na begu, ne pa pomoči tem ljudem, kadar se znajdejo v težavah. To dokazujejo opozorila humanitarnih organizacij, ki delujejo v Sredozemskem morju. Sistem za ugotavljanje lokacij ladij in čolnov z begunci se uporablja zgolj za to, da se podatki o lokacijah posredujejo libijskim varnostnim organom oziroma tamkajšnji obalni straži, ki jo financira EU, ne pa tudi plovilom humanitarnih organizacij ter tovornim plovilom, ki so v bližini begunskih plovil, čeprav so ta pogosto v težavah in bi jim omenjene ladje najhitreje lahko priskočile na pomoč. Ni treba posebej poudarjati, kaj se zgodi, ko libijska obalna straža prestreže begunska plovila – sledi vrnitev tja, od koder so prišli, brez možnosti za individualno presojo o upravičenosti do azila posameznega begunca. Enako se dogaja v Egejskem morju, kjer to umazano delo opravljajo turški obmejni organi.

In tu pridemo do pravega vprašanja obmejne, migrantske, azilne politike nove vlade. Če bodo domnevno bolj humani načini odkrivanja beguncev uporabljeni za to, da se bo nadaljevala večletna nehumana azilna politika, ki temelji na vračanju velike večine beguncev na Hrvaško (in potem v BiH) na podlagi meddržavnega sporazuma brez možnosti vložitve prošnje za azil in individualne obravnave, do katere so ljudje v skladu z mednarodnim azilnim pravom upravičeni, potem je obljuba o odstranitvi rezilne žice zgolj floskula.

Prvi pravi korak v smeri spoštovanja človekovih pravic beguncev bi bila odpoved omenjenemu meddržavnemu sporazumu in omogočanje vložitve prošnje za azil vsakomur, ki si tega želi. Naslednji korak bi bila odpoved skrajno restriktivni politiki podeljevanja begunskih statusov. To bi pomenilo, da bi morala Slovenija vsaj začasno (za čas trajanja azilnih postopkov) poskrbeti za namestitev več prosilcev za azil kot do zdaj, a izkušnje z ukrajinsko begunsko krizo kažejo, da je Slovenija tega sposobna, ne da bi to kakorkoli vplivalo na razmere v državi, njen varnostni in gmotni položaj.

To bi od nove vlade, sestavljene iz političnih strank, ki ves čas zagovarjajo spoštovanje človekovih pravic ne glede na rasno, versko ali katero drugo okoliščino, tudi pričakovali.