Film / Požigalka

proti

Carrie v času #MeToo.

Stephen King je leta 1980 objavil Firestarterja, roman o mali Charlie, pirokinetični deklici, hčerki telepatskih/telekinetičnih staršev, ki jo skuša tajna vladna združba preleviti v orožje za množično uničevanje – Charlie lahko s »pogledom« zažge ljudi in stali krogle. Njen »talent« je neprecenljiv. Štiri leta kasneje so ga ekranizirali, toda film – pri nas naslovljen Nekontrolirana moč in poln prestižnih zvezd (David Keith, Drew Barrymore, Heather Locklear, Martin Sheen, George C. Scott, Art Carney, Louise Fletcher) – se ni premaknil. Bil je suhoparen in razglašen, prepogosto nelogičen in brez tempa, mrtev ob prihodu – le elektronski soundtrack nemškega benda Tangerine Dream je ustvarjal vtis, da se dogaja nekaj napetega, intrigantnega, urgentnega.

Ta problem ima tudi rimejk – Požigalka. Precej krajši je od originala, a enako mrtev, brez tempa, road trip obeh protagonistov, male, superjunaške, apokaliptične Charlie (Ryan Kiera Armstrong) in njenega očeta Andyja (Zac Efron), je čudno inerten, njuna paranoja je povsem nezaslužena, sile, ki si ju skušajo podrediti, so preveč generične, da bi jih jemali resno, ognja pa se naveličate že pred finalnim požigom – tokrat je sintesajzerski soundtrack Johna Carpenterja (!) ta, ki ustvarja vtis, da se dogaja nekaj napetega in pomembnega, recimo boj proti toksični družbi patriarhalnega nadzora, ki skuša »obvladati« ženske talente in žensko »nuklearno« jezo. Ni za ljubiteljice mačk. (kino)