Zloraba zasebnosti otrok

Konec maja je organizacija Human Rights Watch (HRW) raziskala odgovornost vlad po svetu za kršitve otrokovih pravic, ki se dogajajo pri uvajanju spletnega učenja. Izsledki niso spodbudni: 49 večjih držav je s svojimi odločitvami prispevalo k posegom v otrokove pravice, saj so njihova ministrstva med zaprtjem šol zaradi pandemije podpirala spletne učne platforme, ne da bi pri tem ustrezno zavarovala zasebnost otrok.

Slovenija v analizo sicer ni bila vključena, vendar pri zavodu za digitalno vzgojo Vsak opozarjajo, da tudi slovenske šole po priporočilih MIZŠ uporabljajo spletna orodja, ki so se v raziskavi HRW izkazala za sporna: takšni sta denimo Zoom in Microsoft Teams. »Ti sta verjetno najbolj razširjeni med vsemi aplikacijami, ki so jih v pandemičnem času uporabljale slovenske osnovne in srednje šole ter fakultete. A poročilo obe omenja kot sporni, saj zbirata in hranita ogromno osebnih podatkov, na primer zelo podrobne podatke o lokaciji uporabnic in uporabnikov, njihovih stikih, profilnih fotografijah in tako dalje,« pravi ustanoviteljica zavoda Vsak Katja K. Ošljak. Pri tem dodaja, da za to niso krivi učitelji in učiteljice, saj se je na začetku pandemije vsak od njih pač oprijel orodij, ki so mu bila najbolj pri roki. Za odgovornejša priporočila in razmislek o zasebnosti bi morali poskrbeti pristojni, ki predpisujejo smernice za rabo programske opreme v šolah. »Manj invazivna rešitev, kar se tiče zasebnosti in podatkov uporabnikov, je na primer odprtokodni Jitsi. Ena različica je šolam dostopna kot storitev VID, ki je nameščena na Arnesovih strežnikih v Sloveniji. Lahko bi tudi vsaka šola na svoj strežnik namestila podobno lastno okolje. To bi bilo idealno, a ima gotovo svojo ceno, kot denimo nekaj časa, dovolj računalnikarjev organizatorjev informacijskih dejavnosti na šolah in ozaveščenosti, ki sploh vodi v to, da iščemo alternativo nečemu, kar na zunaj deluje brez težav.«

Katja K. Ošljak pojasnjuje, da je najpogostejša zloraba otrok na spletu ekonomsko izkoriščanje – bodisi kot potrošnikov in potencialnih kupcev bodisi kot nosilcev osebnih podatkov ali pa se ti podatki preprodajajo tretjim osebam za tarčno oziroma personalizirano oglaševanje. »V digitalnem kapitalizmu je večina stvari, ki jih vemo o mladih, pridobljena z rudarjenjem podatkov in nadzorom mladih na internetu, ki poteka z namenom, da bi jih identificirali kot potencialne stranke, kupce, uporabnike, ustvarjalce vsebin in občinstvo digitalnih medijev. Ne samo izobraževalne aplikacije, ampak tudi platforme družbenih medijev, računalniške igre, pametne ure ... producirajo neomejene količine podatkov, ki so korporacijam nemudoma dostopni in na voljo za obdelavo,« še svari. Ti podatki so pogosto pozneje kurirani in prodani oglaševalcem, s čimer postanejo vir informacij o mladem občinstvu in določajo, kako so mladi razumljeni in tudi kako jih sploh definiramo. »V zvezi s tem govorimo celo o ’digitalni epistemologiji’, s čimer je naše védenje o otroku omejeno na podatke, pridobljene z rudarjenjem njegovih sledi na internetu; vse to pa poteka z namenom ustvarjanja dobička ponudnikov tehnologije.«