Clifton Hill

za

Lažnivka.

Kanadski triler Clifton Hill izgleda kot turistični kraj zunaj sezone. Abby (Tuppence Middleton) je kot deklica ob reki pri Niagara Fallsu videla ugrabitev nekega enookega dečka, za katerim je potem izginila vsaka sled, a ni niti pisnila. Iz strahu, si mislimo. Ko se petindvajset let kasneje – ob materini smrti – vrne v Niagara Falls (verzijo Twin Peaksa), sklene, da bo to ugrabitev končno prijavila, a ji nihče ne verjame. Niti policija. Kaj šele njena sestra (Hannah Gross). Ne iz strahu – za Abby se namreč izkaže, da je patološka lažnivka. Prav res: moškemu, popolnemu neznancu, ki ga zvleče v posteljo, se zlaže, da je še devica.

Abby je zvita, lažniva, škorpijonska femme fatale z mračno preteklostjo – kot bi padla iz kakega starega filma noir, bodisi Brahmovega Medaljona (1947), Hathawayeve Niagare (1953) ali Kitajske četrti (1974). V njenem srcu je tri zjutraj. Njene laži pa so tematski parki njenega notranjega onostranstva – svetijo se v temi. Kot neon. Toda trik je v tem, da ta bad girl ne postane tarča kakega detektiva, ampak se sama prelevi v detektivko, ki s svojo depresivnostjo, nestabilnostjo, nezrelostjo in mejnostjo izgleda kot atmosferski psihogram Niagara Fallsa, ki kot vsi turistično-kazinojski kraji ne more skriti, še manj preboleti svoje notranje zakotnosti in v katerem preteklost gori tako počasi kot sanje, ki od ljudi – tudi od Davida Cronenberga, ki igra ekscentričnega podkasterja in potapljača, iskalca »padlih« trupel – terjajo preveč, tako da se sprevračajo v cirkusante, konspirologe, motelske podgane in deklasirance, sence svojih skrivnosti, relikte svojih zarot. (Hulu)