Masayah & Hyu: H2SO4

+ +

Nekaj pomembnega moramo razčistiti že v uvodu: slaba ocena albuma H2SO4 ni zares povezana z delom njegove avtorice, odlične ankaranske raperke in pevke Masayah, niti ne z delom nadarjenega, hiperproduktivnega producenta Hyuja, ki podpisuje instrumentalno plat tega spodletelega projekta. Pravzaprav je skoraj nemogoče ocenjevati glasbeno razsežnost albuma H2SO4, in to ne glede na dejstvo, da so Masayah, Hyu in mala vojska gostujočih vokalistov (tu so Ezra, N3, Matter, Leyre, Smirbe, Chrio, Žena, Ghet, Emkej, Drill, Zlatko, Slick in Vazz) vanj več kot očitno vložili ogromno truda in se pri tem skoraj vsi – predvsem ustvarjalci mlajše generacije – zelo izkazali. Celoten izdelek je pokvarjen z izumetničenim, pretirano vznesenim recitiranjem Igorja Sakside, literarnega zgodovinarja in profesorja književnosti na ljubljanski Pedagoški fakulteti, ki se je pred leti z namenom, da bi prek hiphopa mladim približal klasično slovensko poezijo, ob Trkajevi pomoči infiltriral na slohiphop sceno in začel odisejado nespretne apropriacije urbanih muzik.

Dokler so bili Saksidovo ciljno občinstvo otroci, pred katerimi sta s Trkajem nastopala v knjižnicah in telovadnicah osnovnih šol, se vse skupaj še ni zdelo tako škodljivo – pa čeprav se ubogi otroci na videoposnetkih teh nastopov zdijo, kot da bi se najraje udrli v zemljo. Ko se je opogumil, prijel za mikrofon in na albumu Repki, ki je spremljal istoimensko antologijo otroških pesmi »za tiste starše, ki so odrasli v eri Hip Hopa, pa bi radi svojim prestolonaslednicam in naslednikom podarili nekaj freš«, v izjemno okorni maniri »odrapal« nekaj verzov – denimo »Trkaj, se kaj bojiš me, hude hude mravljice? Itak, da se me, ker še verjameš v pravljice!« –, je zadeva morda šla že malce predaleč, a ciljno občinstvo so bili še vedno otroci, mlajši od 11 let, zato mu kvaziraperskih poskusov ni šlo pretirano zameriti.

Zdaj, ko v sodelovanju z vrhunskimi predstavniki scene – sprva s trojcem Matter, zdaj z Masayah – skuša nagovarjati zrelejše občinstvo, pa je njegova vpletenost v svet slovenskega hiphopa postala sporna. Zdi se, kot da mladih hiphoperjev k sodobnim interpretacijam klasične poezije ne vabi s povsem čistimi nameni, temveč jih izrablja kot sredstvo samopromocije: ne podpira jih iz ozadja, ampak se vztrajno postavlja na piedestal: na plošči H2SO4 v patetičnem slogu poezijo naših pesniških velikanov – od Prešerna prek Kosovela do Šalamuna – recitira v čisto vsaki skladbi, bodisi v uverturah bodisi v zaključkih. H2SO4 bi lahko bila odlična plošča – Masayah je izjemno nadarjena za rap in petje, prav tako za pisanje besedil in skladanje nalezljivo spevnih refrenov –, a je zaradi čezmerne navzočnosti Igorja Sakside izdelek skorajda neposlušljiv.