Jurski svet: Prevlada

zadržan

Pradavnina naše sedanjosti.

Sloviti mjuzikl Kabaret (1972) se dogaja v berlinskem klubu Kit Kat, dekadentnem mikrokozmosu predvojne weimarske civilne družbe, kjer ne registrirajo srhljivega vzpona Hitlerja in nacizma. Goste še vedno pozdravljajo v treh jezikih: »Willkommen, Bienvenue, Welcome!« Šov se kljub povsem očitni fašizaciji družbe nadaljuje – kot da ni nič. »Življenje je kabaret,« poje Sally, medtem ko master of ceremonies (Joel Grey) evforično oznani: »Kje so zdaj vaše težave? Rekel sem vam. Tu nimamo težav. Tu je življenje lepo. Celo orkester je lep.« Nič, entertainment, nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, je le priprava na pokol. In natanko to se zgodi tudi v sagi o Jurskem parku: v Spielbergovem Jurskem parku (1993) je škotski entrepreneur John Hammond (Richard Attenborough) na eksotičnem karibskem otočku Nublar postavil zabaviščni park, v katerem so bili glavna atrakcija klonirani dinozavri vseh vrst, oblik in apetitov.

Povsem jasno je, da se bodo slej ko prej radikalizirali in ekstremizirali – in ko končno ponorijo, ljudem ne preostane drugega, kot da zbežijo. Ja, entertainment – zabaviščni park, »Jurski park« – je bil le priprava na pokol. A to ni bilo še nič: zdaj, v Prevladi (zadnjem nadaljevanju, če seveda verjamete), dinozavri vseh vrst, oblik in apetitov preplavijo in zgazijo ves svet. Povsod so. Lačni. Jezni. Besni. Agresivni. Radikalni. Ekstremni. Razpoloženi za pokol. Ne čisto vsi, se razume. Njihovi apetiti so vendarle različni. Nekateri so miroljubni, udomačeni, vegetarijanski, celo veganski. Kar se je začelo kot entertainment, se konča kot globalna apokaliptična katastrofa, še toliko bolj, ker eksponenčno razmnožene mutantske predzgodovinske kobilice, ki prehitijo Putina, požrejo vse žito, tako da ogrozijo prehransko preživetje človeštva. Na srečo Owen Grady (Chris Pratt), ki je dinozavre dresiral v Jurskem svetu in Padlem kraljestvu, sklene koalicijo z veterani originalnega Jurskega parka – paleontologom Alanom Grantom (Sam Neill), paleobotanistko Ellie Sadler (Laura Dern) in matematikom Ianom Malcolmom (Jeff Goldblum), ekspertom za teorijo kaosa. A da Prevlada – podobno kot Maverick ali nova Vojna zvezd – igra na nostalgijo (no, dinozavri nastopajo tudi kot novi neukročeni mustangi divjega zahoda), ne preseneča: to je svet, v katerem katarzično – in kot nekaj novega, radikalnega, šokantnega, presenetljivega – deluje le še preteklost. Če je pred nami svet, v katerem je dinozaver človekov sodobnik, in če vemo, da so dinozavri izumrli pred mnogimi leti, potem lahko domnevamo, da nam jurska saga ne kaže preteklosti, v kateri nas še ni, ampak preteklost, v kateri nas že ni več. Ali natančneje: saga o Jurskem parku – sicer čedalje bolj podobna seriji Misija nemogoče – se dogaja v času, ko smo že izumrli. V resnici se sploh ne dogaja v preteklosti, temveč v sedanjosti. V sedanjosti nas torej ni več. Kot bi rekel Walter Benjamin – sodobnost včasih izgleda kot pradavnina. (kino)