Franc Rode: Vse je dar – spomini 

+ + + + +

Kardinal je napisal spomine.

Opus je kardinalski – skoraj 700 strani na izbranem papirju in v žlahtnem jeziku. V domačih razmerah ga po obsegu in ostrini prekosi ljubljanski škof Anton Jeglič (1850–1937), katerega 30 let škofovskih dnevnikov v večjem formatu preseže 1100 strani, napisanih često z jedkim stilom, v katerem lahkotno s škofovsko ironijo obračunava s svojimi in z liberalci. Seveda pa je škof Jeglič omejen na domače zadeve, medtem ko je kardinal Rode svetovljan, ki je bil kot prefekt v samem vrhu svetovnega katolištva. Njegov stil je zato seveda diplomatski.

Teme so družinske, emigrantske, karierne, študijske in verske. Na Slovenskem tudi politične, a tu je kdaj nenavadno zadržan: številna naklonjena osebna srečevanja s predsednikom Drnovškom popiše v suhih štirih odstavkih, bolj zgovoren je v spopadih z ljubljanskimi županjami, brez besed o Mladinini provokaciji Brezjanske Marije, a vseeno ne preskoči podtaknjenega Delovega škandala o kardinalovem sinu.

Skozi več kot pol stoletja se srečuje s slovenskimi osebnostmi in njih značilnosti popiše v lapidarnih sentencah: ko velikega misleca sooči s protislovjem, mu ta prizna: »Veste, sem brez hrbtenice.« Kdaj opiše zakulisja: odpovedal je škofovski sprejem pri prvem predsedniku; v času medijskih napadov na cerkev se mu je zdelo neprimerno, da bi se pred kamerami rokoval z državnim predsednikom.

Vrh so seveda pogovori in konflikti s papeži, predvsem pa pikri opisi voditeljev rimske kurije: od muhastih značajev, nečimrnosti do oholosti in seveda zadrege, kako ukrepati, ko ugotovi, da je imel predsednik legionarjev pet otrok z različnimi ženskami, ali pa tista iz zgodovine, ko je Vatikan sklenil zaprtega škofa Stepinca povzdigniti v kardinala, pa si nuncij tega ni upal povedati Titu in je za posrednika poiskal belgijskega ambasadorja.

Spomini kot nacionalni opus.